Prostovoljska izkušnja z Dobove

Štiri prostovoljke smo se preko Slovenske filantropije prijavile za prostovoljsko delo – za pomoč beguncem/migrantom v tej krizi. Potrebe so se pokazale na Dobovi. Imela sem priložnost videti in pri tem spoznati neznosne razmere v sprejemnem centru, v bivši tovarni Beti, kjer so bili begunci nastanjeni tudi po več dni. Popolno razčlovečenje, odvzem dostojanstva, ponižanje. Ob vsem videnem in doživetem se mi je porodilo več vprašanj in pomislekov.

Saj bodo pomagali prostovoljci

Ko sem se znašla v zgornji zgodbi, z željo pomagati beguncem na njihovi poti v »boljšo« prihodnost, sem popolnoma jasno spoznala, da država Slovenija vala beguncev ne more obvladovati brez prostovoljcev. Vsaj ne tako, da bi begunce sprejeli in jih pospremili iz države na način, vreden človeka. Sprašujem se, ali ima vlada pripravljen scenarij za primere – recimo – naravnih katastrof, ko se lahko v podobnem položaju (brez strehe nad glavo in v mrazu) znajde na tisoče Slovencev. Bomo tudi večtisočglave množice Slovencev v primeru naravnih nesreč za ograjo več dni spali na tleh in urinirali ter opravljali potrebo povsod naokoli, ker se bo zamašil kanalizacijski odtok?

Pomagajte, prostovoljci

Že dalj časa je očitno, da država povsem brez sramu na vsakem koraku apelira na prostovoljske organizacije, naj se vključijo v razne »projekte«, ki so očitno rezultat nesposobnosti države oziroma neopravljenega, vendar – iz davkoplačevalskega denarja – plačanega dela državnim institucijam. Torej: državnim institucijam denar za neopravljeno delo, prostovoljcem pa klic na pomoč in hvala lepa. Še tako zagrizenemu človekoljubu in prostovoljcu lahko ob tem enkrat poči film.

Saj ni tako grozno – Slovenija dobro poskrbi za begunce…

Ne morem mimo dejstva, da imamo v vladi zelo sposobne ljudi – službe za informiranje, ki s svojim leporečjem skrbijo za širjenje potvorjenih informacij med slovensko ljudstvo: razmere v konkretno zbirnem centru Dobova (tovarna Beti) so prikazali v bistveno lepši luči od realnega stanja. Kar sem videla in občutila v moji prostovoljski delovni noči v tem centru, je sramotno in neprimerno ravnanje z ljudmi, ki bivajo v neznosnih razmerah. Sprašujem se, ali je to vaja za prikrivanje dejanskega stanja, ko nam bo šlo res za nohte? Je to vaja za vodenje množic v izrednih razmerah?

Obveščanje – pretok informacij – organizacija

V tej noči med begunci v bivši tovarni Beti v Dobovi bi prav res potrebovali več informacij za begunce, ki bežijo od doma oziroma migrirajo v Evropo iz različnih vzrokov. Povedati njim, v njim razumljivem jeziku: kam in kdaj bodo odpotovali naprej, kaj od njih pričakujemo, kako naj se obnašajo, kje lahko poiščejo pomoč, kako je s hrano, vodo, bolnimi... To nas vsekakor ne bi stalo veliko, bi pa množice pomirilo in jih bolj aktivno vključilo v celotno dogajanje v zbirnih centrih. Begunci so se nekateri sami ponujali za čiščenje in pomoč. S pozivom in dobro organizacijo bi lahko to njihovo pripravljenost izkoristili v smeri izboljšanja higienskih razmer, ki so bile v tovarni Beti katastrofalne. Že ob samem pogledu in vstopu v halo, kjer so ljudje spali in počivali, je šlo človeku na bruhanje, in verjemite, vonj po urinu in blatu ter slika tistega prostora pustita v človeku globoko sled.

Joj, kaj če pomagam teroristu?

Za koga se v tem pismu »potegujem«? Za človeka, islam ali mogoče za teroriste? Strinjati se moramo – v tej množici so bili lahko vsi našteti. Ker je veroizpoved odločitev posameznika, me v vsej tej begunski krizi to ne zanima. Ker med množico prišlekov teroristov ne morem niti ne znam prepoznati, to prepuščam policiji in vojski, ki sta za to usposobljeni. Moje stališče je jasno: dokler ni dokaza o krivdi, tudi grešnika ne more biti. In kaj mi je torej ostalo v tej noči v begunskem centru v Dobovi? Človek! Pomagala sem človeku! Trdim, da je vlada z varčevalno politiko v begunski krizi prezrla človeka. Že spet! Neznosne higienske razmere in pomanjkanje šotorov vsekakor niso dejstvo, ki bi pričalo, da je vlada RS za begunce poskrbela dobro. Begunci so spali na prostem, na mrzli zemlji in se greli ob kurjenju odej, plastenk in smeti v kovinskih sodih. Bi komu od bralcev, ki bi nekaj dni bival v takih razmerah, počil film? Prepričana sem, da bi se to slej ko prej zgodilo! Tako »zgledno« zmore Slovenija/Evropa poskrbeti za begunce!

Šotor na vsaki gasilski veselici in na vsakem strankarskem zborovanju

Gasilska društva in stranke približno vedo, koliko ljudi jih bo obiskalo na njihovih gasilskih veselicah oziroma zborovanjih. In se temu primerno opremijo s šotori, da so gostje ali politični privrženci v primeru dežja pod streho in na suhem… Je bila prognoza o številu prihajajočih beguncev res tako nemogoča, kot se govori? Je bila zagotovitev šotorov za begunce res »misija nemogoče« za našo vlado? Saj imamo v vladi oziroma na ministrstvih zaposlene strokovnjake, ki so odgovorni za obvladovanje izrednih razmer, kot je trenutno naval beguncev v Slovenijo. Vendar sem doživela, da sta se obvladovanje razmer in odločna koordinacija na Dobovi izgubili nekje med vladno papirologijo. Moja lastna izkušnja: naša država je kot institut odpovedala na celi črti.

Policija – vojska – civilna zaščita / prostovoljci

Vsi trije udeleženci, policija, vojska in civilna zaščita, so delovali v centru usklajeno in povezano. Tako sem videla situacijo. Občutek pa sem imela, da je bila to zgolj organizacija oziroma načrt za vzpostavitev reda, varnosti, izvajanje popisa beguncev, organizacija pretoka in logistike. Znotraj tega pa so se dogajale življenjske interakcije med begunci in prostovoljci: osebjem, ki smo jim nudili pomoč in podporo pri oskrbi s hrano, oblačili, tudi moralno... Tukaj ljudi iz civilne zaščite nisem zasledila. Vse je bremenilo zgolj prostovoljce. Posledično pozivam vlado: pred naslednjo, kakršnokoli krizo, kjer bo ogrožena varnost ljudi, ne računajte le na civilno zaščito ali le na človekoljubne organizacije, temveč aktivirajte zadosten del armade brezposelnih Slovencev in jim vsaj tako omogočite možnost plačanega dela, čeprav začasnega. Da se ob trenutni begunski krizi pogovarjamo o zgolj dvesto brezposelnih, ki bi jih za pomoč v begunski krizi zaposlili preko javnih del, je preprosto rečeno bolno. Sicer pa je odgovor verjetno na dlani: prostovoljci opravljajo delo zastonj!

Pa še nekaj o WC-jih in higieni

Lahko se strinjamo, da vsaka veselica premore spodobna stranišča, kjer lahko ljudje opravijo potrebo. Premore tudi vodo, kjer si po potrebi umijejo roke. V vseh straniščih so rolice papirja – vemo, za kaj se papir na stranišču uporablja. V situaciji z begunci pa so ljudje v tovarni Beti hočeš nočeš opravljali potrebo v »straniščih«, ki niso požirala. Vse je teklo naokoli. Več dni. In več dni je nekdo iz civilne zaščite »vlekel« prostovoljce, da bodo to sramoto uredili. Pa je niso. Okoli so nametali vzmetnice, ki so pivnale urin in vodo, da se ni raztekala po namestitveni hali. Med vzmetnicami in vrati stranišč je nastajalo plitvo jezero mešanih tekočin, ki je neznosno zaudarjalo. Veliko potrebo so ljudje opravljali tudi po prostoru, kjer so bili nameščeni.

Nikjer ni bilo videti WC papirja. Preprosto ga ni bilo tam, kjer bi ga ljudje potrebovali. Ostal je v skladišču. Cele skladovnice. V prostoru ni bilo tekoče vode. Da bi se ljudje umili. Vsaj malo osvežili. Umili otroka, ki so ga previli, ali si umili roke, potem ko so opravili potrebo.

»Tako slabo kot v Sloveniji ni bilo nikjer!« je dejal eden od beguncev. In veste, kaj? Glede na videno in doživeto v sprejemnem centru tovarne Beti v Dobovi: verjamem mu!