Če se tok migrantov v Evropo ne bo zmanjšal, bo Slovenija okrepila nadzor na schengenski meji, tudi s tehničnimi ovirami, če bo treba, tudi z ograjo, je na včerajšnji novinarski konferenci povedal predsednik vlade Miro Cerar. Po naših informacijah pa je Slovenija mrežo za mejo s Hrvaško že nabavila. In to vsaj del kar pri madžarskem premierju Viktorju Orbanu oziroma pri Madžarih, kjer naj bi jim je po njihovi ograditvi še precej ostalo. Nakup naj bi, »ker je operativen«, izpeljal minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, naši viri pa dopuščajo, da je del mreže že pripeljane v Slovenijo. Ob tem sicer poudarjajo, da ne bo šlo za zapiranje meje, ampak zgolj za zapiranje izpostavljenih točk oziroma za urejanje toka beguncev. Podobno je izpostavil tudi Cerar, ki pravi, da bo Slovenija zgolj vzpostavila nadzor tam, »kjer je to nujno potrebno«, da bodo begunce usmerjali na določene vstopne točke.
Avstrija pa azilante že odriva
Medtem ko v Slovenijo prihajajo begunci, ministrstvo za notranje zadeve končuje sprejemanje zakona o mednarodni zaščiti, ki določa postopke in pravice za prosilce za azil. Novi zakon je v pripravi že od pomladi, predlog zakona pa naj bi vlada končno obravnavala na jutrišnji seji. Julija je Slovenija sicer že zamudila rok, v katerem bi morala v zakon vključiti dve evropski direktivi s področja azila. Zaradi tega je evropska komisija septembra državi izrekla »uradni opomin«. Končno bi lahko evropska komisija proti Sloveniji uvedla tudi sodni postopek. A je v podobnem položaju še devetnajst evropskih držav, ki morajo prav tako čim prej sprejeti nove zakone, ki naj bi »sinhronizirali« skupno evropsko azilno politiko.
Septembrski osnutek zakona, v katerega je Dnevnik včeraj dobil vpogled, glede na zdaj veljavno ureditev ne prinaša bistvenih sprememb. Prosilci za azil bodo ohranili dosedanje pravice do nastanitve in osnovne oskrbe, tisti, ki bodo mednarodno zaščito pridobili, pa bodo po novem lahko zaprosili tudi za dodelitev socialnih stanovanj. To pravico jim je država doslej odrekala. Prosilci in tisti z že pridobljenim statusom bodo lahko še naprej delali, se izobraževali in se s tem integrirali v slovensko družbo.
V Sloveniji število prošenj (še) ne narašča
Po naših informacijah je država večino pripomb nevladnih organizacij, ki skrbijo za begunce, upoštevala. Razmere sicer niso idealne, a gre za podrobnosti, ki bi se šele nekoč v prihodnosti lahko razvile v probleme, pravijo naši viri. Število prošenj za azil, če jih primerjamo s številom v preteklem letu, se v Sloveniji v zadnjih dveh mesecih ni bistveno povečalo, zato na oddelku MNZ, ki skrbi za mednarodno zaščito, (še) ni čutiti nervoze. Ministrstvo naj bi sicer spremljalo smernice v drugih državah in analiziralo zaostritve azilne zakonodaje, ki jih države uvajajo kot odziv na veliko število beguncev. Toda Slovenija je še vedno »le« tranzitna država.
Od 17. septembra, ko so se v Slovenijo napotili prvi begunci, do ponedeljka ta teden je prošnje za mednarodno zaščito oddalo štiriinšestdeset oseb, so včeraj sporočili z MNZ. Med njimi je triindvajset državljanov Iraka, trinajst Irancev, sedem Afganistancev, pa tudi Kosovci, Albanca in Srb. Prošnjo je oddal zgolj en državljan Sirije. Trenutne številke ne kažejo, da bi se letos število prošenj bistveno povečalo, lahko da jih bo celo nekoliko manj. Lani je v vsem letu za azil v Sloveniji zaprosilo tristo petinosemdeset ljudi, letos pa do konca oktobra nekaj več kot dvesto.
Takoj za mejo, v Avstriji, pa je situacija zelo drugačna. Naša severna soseda se je letos dokončno utrdila kot eden izmed glavnih ciljev beguncev v Evropski uniji. Lani je za mednarodno zaščito tam zaprosilo dobrih 28.000 oseb, do konca leta pa naj bi po ocenah avstrijskih oblasti prošnje oddalo kar 85.000 oseb. Lani ustanovljeni avstrijski urad za azil je zaradi številnosti zelo obremenjen in postopki potekajo (pre)počasi.
Avstrija v takšnih razmerah pripravlja novo azilno zakonodajo in pri tem – prav tako kot Slovenija – zamuja, zato je tudi sama od evropske komisije prejela opomin. Po napovedih pa bo prihodnja zakonska ureditev za prosilce za azil ostrejša. Avstrijska notranja ministrica Johanna Mikl - Leitner je odkrito povedala, da želijo z novo zakonodajo, ki jo mora sicer potrditi še parlament, beguncem poslati signal, da Avstrija ni tako atraktivna ciljna država, kot si morda predstavljajo. Zato na predlog zakona že letijo kritike nevladnih organizacij. Po ocenah organizacije Asylkoordination omejevanje pravic beguncem ni ustrezen odgovor na trenutno begunsko krizo. Beguncev te spremembe zakonodaje ne bodo ustavile pri iskanju zatočišča v Avstriji, bodo pa otežile njihovo integracijo v družbo, so prepričani.
Spremembe se obetajo predvsem na dveh področjih. Začasnega azila ne nameravajo več podeljevati za pet let kot doslej, temveč bi njegovo trajanje skrajšali na tri leta. Po tem obdobju bi ponovno preverili, ali so se razmere v domovini prosilca spremenile toliko na bolje, da bi mu lahko omogočale vrnitev. Če bi se razmere dejansko izboljšale, bi ga zaprosili, naj prostovoljno zapusti Avstrijo, če tega ne bi želel, pa bi ga v domovino kar deportirali. Tovrsten ukrep začasnega azila so v Nemčiji sicer že povsem opustili. Izkazal se je za neučinkovitega.
Nečloveško čakanje na otroke
»Zamisel je popolnoma absurdna. Naše ustanove namreč že sedaj niso sposobne v kratkem času obdelati vseh prošenj za azil, kaj šele da bi opravljale dodatno preverjanje razlogov za azil po pretečenih treh letih,« je za Dnevnik ocenil Herbert Langthaler, strokovnjak za rasizem pri avstrijski nevladni organizaciji Asylkoordination. Skrajšano obdobje začasnega azila naj bi se negativno odrazilo tudi pri integraciji beguncev v družbo. »Če delodajalci ali stanodajalci ne bodo prepričani, da bodo osebe še smele prebivati v državi, bodo službo ali stanovanje raje namenili komu drugemu, za katerega bodo gotovi, da bo ostal,« meni Langthaler.
Druga sporna zakonska sprememba zakonodaje beguncem, ki jim je bila odobrena subsidiarna mednarodna zaščita, otežuje združevanje z njihovimi družinami. Subsidiarna zaščita pripada osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar ima utemeljene in verodostojne dokaze, da bi jo ob vrnitvi v matično državo lahko doletela smrtna kazen, usmrtitev, mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje. Združitve z družinami naj bi bile po novem možne šele po treh letih, medtem ko lahko sedaj osebe s subsidiarno zaščito v Avstrijo zakonito pripeljejo svoje družinske člane že po letu dni. Nevladne organizacije opozarjajo, da tri leta čakanja na moža, ženo ali otroke, ki so ostali v vojnih razmerah, ni humano. »Takšen ukrep dejansko pomeni dezintegracijo družin. Če se družine ne morejo hitro združiti, odpade pomemben povezovalni element,« pravi Langthaler. Če družina vmes razpade, samo združevanje družin kot koncept izgubi smisel.
V organizaciji Asylkoordination opozarjajo, naj vlade evropskih držav vendarle preberejo študijo visokega komisariata ZN za begunce iz leta 2013, v kateri opozarjajo, da ločenost družin negativno vpliva na integracijski proces beguncev v novi domovini – tako na izobraževalnem področju kot na trgu delovne sile – povrh vsega pa še ima negativne učinke na fizično in psihično zdravje ljudi.
Langthalerju se zdi nečloveški tudi predlog, da bi družine, ki se želijo združiti s svojim družinskim članom v Avstriji, morale vse dokumente za pridobitev vize vložiti najkasneje tri mesece po odobreni subsidiarni zaščiti. »Kako naj to uspe denimo Afganistancem ali Somalcem, ko pa v njihovih državah Avstrija sploh nima veleposlaništva?« se sprašuje Langhtaler. Prav tako bodo zaradi tega ukrepa po ocenah Asylkoordinationa prizadeti tudi otroci in ženske iz Sirije. »Ta ukrep bo imel negativni učinek. Če se ljudje ne bodo mogli na zakoniti način združiti s svojo družino, bodo poskušali v državo vstopiti nezakonito,« je prepričan Langthaler.
