Franc Glogovšek prebivalec Mihalovca Mihalovec je manjše naselje blizu Dobove, nekoliko dlje od Rigonc, v drugo smer pa zelo daleč od Brežic. Mimo tamkajšnjih hiš in malih kmetij je teden dni zaradi neorganiziranosti odgovornih državnih služb in nepripravljenosti na prihod beguncev čez južno zeleno mejo hodilo tisoče beguncev. Najprej skozi dež in blato, nato po suhem makadamu v temi noči, čez dan ali v zgodnjih jutranjih urah. Hiša, v kateri živi Franc Glogovšek, je zadnja na desni, mimo katere so v Mihalovcu šli begunci. »Videl sem, kakšno je bilo stanje beguncev, in ljudje so se mi preprosto zasmilili. Majhni otroci so jokali, odrasli so bili izmučeni,« razlaga, zakaj se je odločil stopiti ven do ograje in tam beguncem, ki so hodili mimo, ponuditi vodo. »Še z nekaj vaščani smo se odločili, da bomo pomagali, kot lahko. Organizirali smo se, da smo počistili, kar je bilo smeti. Očitno pa je bilo tudi, da so ljudje žejni. Policisti so jih priganjali, hoteli so, da gredo čim prej naprej. Govorili so nam, naj se ne izpostavljamo, naj jim nič ne dajemo, ampak... Imel sem nekaj stvari, ki jih nisem potreboval, obleke, tople čevlje za otroke pa otroški voziček. Naredil sem, kar sem čutil, da lahko in moram narediti kot sočlovek. Kar sem imel in lahko dal, sem dal in naredil. Če bi imel več, bi dal več. Kot vsak normalen človek, mar ne?« Pripoveduje, da je bil leta 2012 v Nemčiji, kjer je delal in tam videl ter izkusil marsikaj. »Ne, za nas se življenje tu ni bistveno spremenilo,« odkima Franc Glogovšek. Najpogosteje so begunci hodili mimo ponoči ali zgodaj zjutraj. Ulična svetilka pri njihovi hiši le šibko sveti. »Nekajkrat so šli mimo, ko me ni bilo doma, ali pa sem v temi slišal le korake. A ko sem lahko, sem stopil ven,« pripoveduje. Pravi, da zanj dogodki zadnjih tednov niso bili presenečenje. »Saj so dolgo govorili, da bodo prišli tudi tu čez. In morda bomo tudi mi kdaj še morali bežati; če lahko, greš z avtom, če ga nimaš, s kolesom, a če ni druge, tudi peš.« Sam odmahne z roko glede bojazni, ki se na podlagi predsodkov in nevednosti rade razširijo kot prerijski požar. »Zakaj bi se bal? Nisem videl nič nevarnega. Le veliko kolono ljudi, ki so tu hodili dvanajst kilometrov. Mi smo na to pot navajeni, včasih po njej tečem. A za te ljudi, utrujene, je bila to dolga, naporna pot. Majhni otroci so trpeli, jokali, starši so jih nosili, se izmenjevali...« opisuje, kar je videl. »Kaj pa nam drugega preostane, kot da jim pomagamo in nato, kar je treba, očistimo? Drži, eni so jezni, a kaj ti bo jeza? Kaj pa v štiridesetih letih, ko je bilo še huje, ko so ljudje bežali? Ljudje smo, vsi. Svet pa ena velika vas. Morda so različni jeziki, kulture, a smo ljudje. Pred vojnami in vojskami ljudje bežimo, četudi nismo nič krivi. Krivi sta politika in oblast, civili pa nasrkamo, vedno znova.« Prepričan je, da je svet dovolj velik za vse. On je prispeval, kar je imel in lahko dal ter nekaj kupic vode. »Želim jim srečo.«