Za razliko od mnogih, ki zgolj od daleč opazujemo begunsko krizo, ste sami več dni delali v sprejemnem centru za begunce v Brežicah.

Zadnji teden dni sem bila v Brežicah in okolici, kjer je organizirana zdravstvena oskrba pribežnikov. Razmere se neprestano spreminjajo, zato je treba temu ustrezno prilagajati lokacije, kjer nudimo zdravstveno oskrbo. Glede na to, da se val beguncev nadaljuje, se bojim, da bo naša pomoč potrebna še lep čas. Se je pa pritok beguncev v zadnjih dneh vsaj nekoliko umiril, hkrati pa pripomore tudi dejstvo, da je celoten sistem veliko bolj organiziran kot ob začetku povečanega števila beguncev na naših tleh.

Kakšen je razlog, da ste se odločili pomagati beguncem?

Ljudje, ki prihajajo iz Sirije in drugih držav, pa naj bodo begunci ali pa je razlog za njihovo pot drugačen, potrebujejo našo pomoč, saj so po dolgi poti izčrpani in mnogi tudi bolni. Za zdravstveno oskrbo ni pomembno, kdo so in od kod prihajajo, vsi so ljudje v stiski. Zame je bila odločitev samoumevna, saj si kot zdravnica ne znam predstavljati, da ljudem, potrebnim pomoči, ne bi pomagala po svojih najboljših močeh. In to vsekakor ne glede na etnično ali versko pripadnost.

Je imela pri tem kaj tudi Hipokratova prisega?

Ta vključuje osnovna etična načela našega dela zato seveda vse to vedno upoštevamo pri delu, pa naj gre za delo v službi ali pa prostovoljno delo izven nje. V trenutnih razmerah je to še posebej pomembno, saj se marsikdaj tudi sami bojujemo z negativnimi čustvi, zlasti jezo in nerazumevanjem, ko se begunci odločijo za nevarno in nepredvidljivo pot z majhnimi otroki. Takrat je še bolj pomembno, da se poskusimo postaviti v njihovo situacijo in jim pomagamo po svojih najboljših močeh. 

Je več vaših kolegov odšlo pomagat beguncem? Ali ste tam v svojem prostem času?

Osnovna zdravstvena oskrba je organizirana, vendar je osebja premalo, zato nas je veliko pomagalo prostovoljno. Veliko jih želi pomagati, vendar je usklajevanje s službenimi obveznostmi zelo zahtevno, saj ne moremo dopustiti, da bi zaradi prostovoljnega dela trpelo delo v zdravstvenih ustanovah. Ob zdravstvenih delavcih pomagajo številni študenti obeh medicinskih fakultet ter študenti in dijaki zdravstvenih šol. V namestitvenih centrih so v veliko pomoč tudi zdravniki in sestre organizacije Zdravniki brez meja ter tuje zdravstvene ekipe, ki so v enem izmed namestitvenih centrov poskrbele tudi za potrebno infrastrukturo za njihovo delo. 

Slišimo mnogo podpornikov humanosti, ki v prihajajočih tujcih vidijo ljudi, potrebne pomoči, pa tudi nasprotnikov, ki v njih vidijo samo nevarnost. Kaj vi pravite na to (vnovično) razdeljenost Slovencev?

Razdeljenost me ne preseneča, saj se zdi, da v Sloveniji marsikdaj resnično obstaja samo črno in belo. Sem pa razočarana nad tistimi, ki so sovražni do ljudi v stiski. Mediji žal ne morete predstaviti slike, kot jo vidiš, ko si med njimi. Množice obupanih oči in izčrpanih teles. Mislim, da bi se marsikdo, ki je ta trenutek tako sovražen, moral vsaj poskusiti postaviti v kožo teh ljudi, v vse trenutke ponižanja, ki jih doživijo na poti, mrzle noči na prostem in stisko ob negotovi prihodnosti. Če bi v enem izmed centrov preživel vsaj en dan ali noč, bi jih veliko, ki imajo tako negativen pogled na celotno situacijo, spremenilo svoje mnenje. Videli bi, da je človek v takšnih razmerah oropan vsakršnega dostojanstva.

Kako se soočate s čustvi, ki se v okolju, v katerem ste, zagotovo potencirajo? Čutite morda tudi določeno stopnjo nemoči?

Vsak dan dela v teh centrih je nabit s čustvi. Različni ljudje in njihove zgodbe se vsekakor vtisnejo v spomin in marsikdaj po končanem delu preprosto ne zmoreš pozabiti njihovih utrujenih in obupanih obrazov. Vsi se zavedamo, da je naša pomoč omejena in da se le trudimo ublažiti posledice grozot, ki se dogajajo po svetu. Nemočni smo ob dejstvu, da val beguncev ne pojenja zaradi političnih interesov na bližnjem vzhodu ter vse bolj tudi v državah severne Afrike. 

Kako poteka vaš dan v begunskem središču?

Zdravniška oskrba se nudi v vseh namestitvenih centrih ter tudi na železniški postaji, kjer ljudi pripeljejo iz južne hrvaške meje in jih nato premeščajo na vlak za pot naprej. Mesto mojega dela je odvisno od potreb po zdravniški oskrbi in je pravzaprav vsak dan nekoliko drugačen. V namestitvenih centih se nahajajo ambulante kamor pripeljejo pomoči potrebne ljudi prostovoljci Rdečega križa oz. tisti, ki so neposredno ob njih - policisti in vojaki. Podobno je na železniški postaji, vendar tam v tem trenutku še ni postavljena ambulanta, pač pa je na voljo reševalno vozilo s tehniki in zdravnikom, ki imajo pri sebi tudi vse potrebno za najnujnejšo oskrbo.

Na kakšne zgodbe ste naleteli? Se vam je kakšna posebej zapisala v srce?

Številne zgodbe so pretresljive in ti sežejo do srca in velikokrat si na robu solz zaradi nemoči. V spominu mi bodo najbolj ostali hvaležni pogledi staršev, ko oskrbimo njihove otroke. Trudimo se, da poleg zdravniške oskrbe tem otrokom narišemo nasmeh na obraz vsaj za trenutek, kar vse prostovoljce drži pokonci in daje energijo za naslednje dni, kljub utrujenosti, ki jo vsi čutimo. Če le lahko, se poskusim z njimi pogovarjati, poslušati njihove tragične zgodbe. Velikokrat pogovor dela čudeže in če lahko odvzamem del njihovega bremena le s tem, da poslušam, je to najmanj, kar lahko naredim kot človek.

Kaj je za vas najhuje v tem centru - kaj vas najbolj gane, kaj najbolj jezi?

Najtežje mi je gledati otroke, ki so v vsem tem najbolj ranljivi in nemočni. Med njimi so tudi otroci, rojeni na poti. Jezna sem na starše, ki ta ranljiva bitja izpostavljajo vsem nevarnostim na poti. Hkrati se trudim razumeti, saj je najbrž odločitev za pot tudi ali pa celo prav zaradi zagotovitve prihodnosti teh otrok. Se pa številni ne zavedajo, kako zelo nevarna je takšna pot za najmlajše. Mnogi starši tudi zavrnejo napotitev otroka v bolnišnico, saj se bojijo, da bodo zamudili naslednji prevoz na njihovi poti in tako še podaljšali svojo agonijo. Bojim pa se, da bodo s prihajajočo zimo ogrožena življenja ravno najmlajših.

Kakšne zdravstvene težave imajo begunci? Verjetno največ težav nastane zaradi dehidracije, morda podhranjenosti?

Ljudje so po dolgi poti izčrpani in izredno utrujeni. Številni imajo težave zaradi okužb črevesja in pogosto so posledično dehidrirani. Vse več je tudi težav z dihali, ob vse bolj nizkih temperaturah pa lahko pričakujemo, da bo takšnih primerov vedno več. Med begunci so tudi številne nosečnice, za katere je pot še toliko bolj naporna. So pa ob vsem, kar prestajajo, ti ljudje po mojem mnenju neverjetno močni - tako fizično kot tudi psihično. Sama si namreč ne predstavljam, da bi zdržala takšno pot.

Koliko (zdravstvenih) težav nastaja zaradi slabega sanitarnega stanja v sprejemnih centrih?

V sprejemnih centrih je resnično težko zagotoviti ustrezne higienske razmere. Pretok ljudi je namreč ogromen in časa za čiščenje je zelo malo. Ob teh pogojih so pogostejše nalezljive bolezni, zlasti črevesne infekcije, vendar je širjenje zaenkrat pod nadzorom. Upam, da tako tudi ostane.

S prebavnimi težavami so s soočali tudi številni policisti in prostovoljci, ki delujejo v sprejemnih centrih. Je to zaradi drugačnih oblik virusov in bakterij, ki jih begunci prinesejo s seboj?

O drugačnih povzročiteljih je težko govoriti saj nimamo podatkov o povzročiteljih prebavnih težav med prostovoljci in ostalimi, ki delajo v centrih. Zaenkrat po meni znanih podatkih ni bilo resnejših okužb med prostovoljci in delavci, je pa ob izčrpanosti imunski sistem posameznika manj sposoben za boj proti okužbam, zato so zdravstvene težave najbrž pogostejše kot sicer.

Se ljudje tam bojijo »nepoznanih« bolezni (morda samo drugačnih oblik, kot so pri nas?), ki bi jih lahko iz Sirije prinesli begunci?

Glavna težava bi lahko bile bolezni, ki se pri nas zaradi visoke precepljenosti otrok zelo redke oz. se ne pojavljajo. Ljudje, ki prihajajo iz vojnih območij, velikokrat namreč niso prejeli ustreznih cepiv, mnogo otrok je rojenih tudi na poti. Nekatere bolezni so tudi visoko nalezljive, kar pomeni, da imajo potencial hitrega širjenja, kar bi lahko predstavljajo težave v prihodnje.