»Ali veste, kakšna je razlika med Goricijanom in Goričanom, ki prideta v našo vinoteko? Goricijan pride vsak dan na kozarček, Goričan pa enkrat na teden ali na mesec in takrat spije eno ali dve buteljki,« je na nedavnem dogodku Kralj magnum in kraljica vinoteka razliko med obiskovalci iz italijanske Gorice in s tistimi iz Nove Gorice razložila vodja vinoteke Solum Petra Rutar. Na primerjavo smo jo spomnili tudi po koncu izobraževalnega večera, na katerem se je z gosti iz Italije razpravljalo o vzponu vinotek, vinarji pa so vino točili izključno iz 1,5-litrskih steklenic magnum. »To ni vic. Ko gre Goričan ali na splošno Slovenec ven, se mora obvezno napiti. Zakaj le?« se sprašuje in hkrati predstavi osnovni izziv, s katerim se spopada v vinoteki Solum, ki so jo z evropskim denarjem – v okviru programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija – pred enim letom umestili v samo središče Nove Gorice.
Le radenska ni lokalnega izvora
V vinoteki Solum ponujajo vse, kar naj bi dobra vinoteka ponujala: bogat izbor vin vseh štirih primorskih vinorodnih okolišev (Goriška brda, Vipavska dolina, Kras in slovenska Istra), pa tudi z italijanske strani Brd (Collio) in Krasa, iz soške pokrajine in pokrajine Ravena. Zraven ponujajo tipično lokalno hrano in pijače (suhomesnate izdelke, kozji in ovčji sir, albuminsko skuto, namaze, med, marmelade, suho sadje, čaje, oljčno olje, pivo, kavo, sokove, žganja…), ki jih vsak prvi in zadnji petek v mesecu na tržnici pred vinoteko pridelovalci tudi predstavijo. Prav tako izvirne izdelke umetnostne obrti in unikatne spominke čezmejnega območja. »Razen radenske in gingerina je vse lokalno,« pove Rutarjeva, ki v sodobno opremljenem prostoru vinoteke seveda prireja tudi pokušnje vin in hrane ter raznovrstne tematske dogodke in izobraževanja. A vinoteka je predvsem prostor za prijetno druženje, poudari sogovornica in pri tem ne skriva, da se zgleduje po zahodnih sosedih: »Ob vinu vselej ponudimo tudi hrano. Ne moreš ponuditi kozarca vina, ne da bi zraven ponudili začetni prigrizek. Če gost želi več, pa naj plača.«
Ne smemo biti prestrogi do sebe
Na vprašanje, kaj nas loči oziroma ovira, da naše vinoteke niso na ravni tistih iz Krmina, Gorice, Čedada ali Trsta, če se primerjamo samo z bližnjo okolico, Rutarjeva odvrne, da ne smemo prehitevati. »Resda so tamkajšnji gostje vinsko bolj izobraženi, da je kupna moč večja in da je tudi ponudba pestrejša, toda treba se je zavedati, da so v italijanskem delu Brd, torej v Colliu, po katerem se tako radi zgledujemo, vse skupaj začeli 20 let pred nami. Glede vin pa smo zdaj že skoraj na isti ravni. To pove vse. Prav je, da se primerjamo z boljšimi, a pri tem ne smemo biti prestrogi do sebe,« opozarja Rutarjeva, ki je prepričana, da nam manjka predvsem navada, ki jo imajo Italijani v genih – tako imenovani čas za aperitiv. »Ob petih popoldne, ko večina ljudi odhaja iz službe, so v Italiji točilni pulti polni prigrizkov in kozarcev. A tam se ga ne nažiraš in napijaš, marveč se srečaš in pokramljaš s prijateljem, partnerico, ženo ali ljubico. Kozarec ali dva in prijeten klepet preženejo stres, tako da greš domov bolj umirjen, vesel. Tega mi še ne znamo, a se skupaj s Fabriko, lokalom v središču Nove Gorice, trudimo, da bi to navado vcepili tudi Novogoričanom.«
Gostinci so pogosto požrešni
A kljub temu da slovenski ljubitelji vina časa za aperitiv nimajo zapisanega v genih, Rutarjeva opaža, da je vse več mladih, ki iščejo užitke v kakovostni hrani in pijači. Priznava, da so k temu v dobršni meri pripomogli kakovostni kulinarični dogodki, čeprav njihovo številnost v zadnjem času vidi kot dvorezen meč. »Ob poplavi vseh mogočih dogodkov je nepoznavalcu včasih težko ločiti zrnje od plev. Po drugi strani pa je to pozitivno, saj se o vinu in hrani ogromno piše in govori. Naj zveni še tako čudno, ampak tudi zaradi kuharskih šovov po televiziji so mladi vse bolj ozaveščeni. Kar naenkrat so se začeli zavedati, da imajo krompir doma in da jim ga ni treba kupovati,« se slikovito izrazi sogovornica. Zato je po njenem mnenju tudi čedalje manj takih, ki se sprašujejo, zakaj bi v vinoteki plačali tri evre za kozarec dobrega vina, ko pa dobijo za ta denar steklenico v Mercatorju.
Po drugi strani Rutarjeva brez zadržkov izpostavlja tudi drugo plat medalje. Pravi, da gostinci ne smejo biti požrešni, še posebno ne v teh časih. »Absurd je, da vinar proda gostincu steklenico vina za pet evrov, ta pa jo gostom ponuja po petkrat višji ceni. A to se prepogosto dogaja, čeprav bi gostinec čisto dovolj zaslužil, če bi jo naprej prodal za 10 ali 15 evrov.« Za primerjavo: v vinoteki Solum so – tudi zato, ker je vinoteka del evropskega projekta – cene vina skorajda enake kot pri vinarjih. Če torej stane steklenica vina pri pridelovalcu 10 evrov, jo v vinoteki lahko spijete za največ 12 evrov. Po podobnem principu deluje tudi Vinoteka Brda na gradu Dobrovo, kjer je naša sogovornica, preden je prišla v Solum, kot direktorica preživela štiri leta.
Nono je pomagal tihotapiti sode za Movio
Dobrovo je tudi njen domači kraj, čeprav, kot rada pove, ni čisto prava Brika, saj vleče korenine od Tolminskega do Ozeljana v spodnji Vipavski dolini. »Sem severnoprimorska mešanica, ki živi v Brdih,« poudari. Kljub temu da doma pridelajo dovolj vina za domače in prijatelje, je žlahtno kapljico prvič poskusila v Plešivem pri Medani. »Medanci, s katerimi sem se že kot otrok veliko družila, so me s Tomosovim motorjem APN 6, po domače s šestko, peljali v vinsko klet v Plešivem. A tedaj v Brdih še ni bilo butičnih vinarjev. Bila je le današnja vinska klet Brda, ki se ji je reklo zadruga, in – Movia.«
Čeprav je bila še otrok, se Rutarjeva spomni, da je bila v Brdih etiketa Movia že v začetku osemdesetih sinonim za nekaj boljšega. Spomni pa se tudi, da je njen nono pomagal Mirku Kristančiču, pokojnemu očetu Aleša Kristančiča, tihotapiti lesene vinske sode čez mejo. »Moj nono je bil sicer strog policist, a z Mirkom sta bila prijatelja, zato mu je pogledal skozi prste, ko je švercal sode iz Italije,« se nasmehne Rutarjeva, ki je pravi stik z vinom vzpostavila relativno pozno. V vinski svet jo je kot študentko pravzaprav bolj kot ne po naključju vpeljal nekdanji novinar in dolgoletni direktor Vinoteke Brda Toni Gomišček – zato ker je v tistih letih kot ena redkih v Brdih govorila nemško. Sprva ji besedičenje o vinu na avstrijskih sejmih ni dišalo, saj je čas raje preživljala v Portorožu, kjer je bila reševalka iz vode. A kmalu je začutila korenine. »Začela sem se zavedati, od kod prihajam in kaj pravzaprav počnejo moji sosedje. Od takrat ni več poti nazaj,« pove diplomirana komunikologinja, ki je med drugim pomagala postaviti na noge prvo službo za odnose z javnostmi v Vinski kleti Goriška brda, dolga leta je sodelovala pri organizaciji Slovenskega festivala vin, letos pa se je podpisala kot selektorica vinarjev na največjem slovenskem kulinaričnem festivalu Izbor v Šentrupertu.
