V dneh, ko je bila Evropa na nogah zaradi napada na uredništvo francoskega satiričnega časopisa Charlie Hebdo, mi je prišla v roke raziskava o pismenosti angleške mladine, ki postane v kontekstu navedenih izsledkov še bolj zanimiva, zato jo je vredno na hitro povzeti še enkrat. Številke govorijo, da je bralna sposobnost pri triinšestdesetih odstotkih fantov, starih štirinajst let (iz belega delavskega razreda), kot tudi pri več kot petdesetih odstotkih njihovih vrstnikov (ki pripadajo afro-karibski etični skupini), na stopnji povprečnega sedemletnika. Eden od njih je recimo stvar komentiral takole: »Mi ne gremo na fakultete kot bolje situirani sovrstniki, ampak v zapor.« Njihova abeceda ni sestavljena iz črk, ampak iz osnovnih taktik preživetja, pri čemer je nasilje na prvem mestu, jeza ključni motivacijski pogon v ozadju, izgubljenost pa generalna atmosfera. Anglija je dober primer za generalni vtis, saj razmere tam niti približno niso najhujše v Evropi.
To nas pripelje nazaj na izsledke Thomasa Schmidingerja, le da skozi druga vrata. Ne neposredno v analizirano skupino radikaliziranih mladostnikov, ampak v izris ogromnega bazena »ciljne publike«, ki je primerna za rekrutacijo v različne ekstremizme. Slika je precej strašljiva, saj lahko k zgornjim številkam mirno prištejemo še za generacijo ali dve starejše evropske vrstnike, ki zaman iščejo prve zaposlitev in prve koordinate v življenju (omenimo samo Grčijo in Španijo s skoraj petdeset odstotki nezaposlenosti med mladimi itd.). Kar dobimo, je masa deprivilegirane mladine, ki je vržena na ulico in na trg praktično brez možnosti za zaposlitev, mladine, ki ji je bila ukinjena prihodnost (vsaj v obliki, kot so jo poznale starejše živeče generacije), še preden je začela razmišljati o njej, dobimo maso uličarjev, ki nimajo enega samega razloga, da bi verjeli, spoštovali ali zaupali kateri koli instituciji, oblasti, državi ali avtoriteti. Ta mladina je ostala na ulici le z jezo v rokah in ne pozna drugega načina za artikulacijo, kot sta nasilje in vandalizem.
V tem smislu ni popolnoma nobenega dvoma, da ima Evropa problem. Njeno lastno mladino, ki jezna in brez prihodnosti tava po ulicah in čaka, da jo nekdo osmisli. Čim bolj radikalno, linearno, izčiščeno in jasno, tem bolj učinkovito, odrešujoče in temeljito. Čim bolj odločno in jezno, tem bolje. Vedno je bil in vedno bo razlog za ekstremna dejanja (drugače se ga ustvari), vedno je bila in vedno bo radikalna interpretacija te ali one religije ali ideologije (drugače se jo iznajde), da ekstremna dejanja opraviči.
Islam kot tak z nasiljem nima nobene zveze. Islam je zgolj religija in kot vsaka religija je odvisen od tega, kaj človek prinese vanj. Če smo nasilna oseba, bo naš islam nasilen, tako kot bo nasilno tudi naše krščanstvo, budizem ali hinduizem. Na vprašanje iz naslova, ali islam promovira nasilje, je Reza Alan, profesor religiologije, za CNN odgovoril, da budistični menihi v Mjanmaru koljejo ženske in otroke, vendar zaradi tega budizem seveda še ne promovira nasilja. Prav tako kot ga ne promovira krščanstvo, čeprav številni Slovenci, ki sami sebe razumejo kot religiozne, pišejo po spletu brutalne žalitve, grozijo s smrtjo in podobno. Ljudje so nasilni ali miroljubni, ne religije, pri čemer je stopnja človeške nasilnosti v veliki meri odvisna od njihove ideološke podlage, načina socializacije, izobraženosti, socialnih krogov, načina, kako vidijo sebe v družbi, družbo kot tako itd.
Radikalizirane mladostnike iz študije Thomasa Schmidingerja torej povezujejo povsem običajno okolje, v katerem so odraščali, neizobraženost (v splošnem smislu in predvsem v smislu poznavanja religij), razočaranje nad družbo ter iskanje identitete. Deziluzije in splošna izgubljenost sta esenci vsake mladosti in vsakega odraščanja, zato kot ključni kriterij ostane znanje oziroma izobrazba. Kot vedno in za vedno.
