Ključni razlog za poraz nacizma avtorji filma vidijo v podcenjujočem odnosu samega vrha režima do novih tehnologij. Od prvega letala na reaktivni pogon, ki so ga Nemci testirali že leta enainštirideset, vendar je Hermann Göring po začetnih tehničnih težavah ostro zarezal v proračun projekta in ga praktično ustavil. Podobna zgodba se je odvila pri razvoju prve balistične rakete V2 in pri ključnem vprašanju: komu bo prvemu uspelo izdelati jedrsko bombo. Amerika je v ta projekt recimo vpregla več kot sto dvajset tisoč ljudi, med njimi šest dobitnikov Nobelove nagrade, zaprti del z objekti za razvoj pa je imel menda velikost Frankfurta. Nacisti so prišli skoraj sočasno do istih rezultatov le s peščico fizikov in proračunom, ki ni obsegal niti stotine ameriškega proračuna.
Vendar to na tem mestu v bistvu niti ni pomembno. Zanimiv del tega sicer preprostega, naivnega in tudi površnega filma se začne z izrisom temne utopije, pekla, ki bi nastal po zmagi nacistov. Osrednji dogajalni prostor je Evropa z Ameriko, čas pa sedemdeset let po koncu vojne, torej točno leto 2015. Vendar ko se začnemo spuščati v temačni svet futurizma, se začnejo pred našimi očmi dogajati zanimive stvari in nenavadni obrati.
Ena ključnih lastnosti tega temnega sveta naj bi bil izjemen razcvet korporacij. Avtorji filma razlog za to v osnovi pripišejo suženjski delovni sili v desetletjih po končani vojni. Sedemdeset let kasneje je nemško kraljestvo očiščeno Judov, Romov, političnih nasprotnikov, homoseksualcev in drugih nesprejemljivih zadev, vendar stvari še vedno odlično delujejo s pomočjo številnih drugorazrednih prebivalcev rajha, ki jih nacisti skupaj s korporacijami uporabljajo kot ceneno mezdno delovno silo. Najti jo je mogoče predvsem na južnem in vzhodnem delu kraljestva, torej med slovanskimi narodi in na mediteranskem območju. Seveda bi korporacije nekatere svoje obrate selile tudi v dežele tretjega sveta, kjer je delovna sila še cenejša.
V tej viziji nacistične Evrope se velike korporacije niso povsem izmaknile kontroli. Nacisti prostemu trgu in kapitalu niso pustili, da bi jim zrasla čez glavo, raje so izbrali tesno sožitje s kapitalom, ki je s časom postajalo vse bolj nepregledno in prepleteno. Njihove mehanizme, znanje in izkušnje nacisti vprežejo v lasten voz in tako v osemdesetih, ko naj bi si Hitler za pot v večnost začel nadevati nekoliko bolj human izraz, pride do delne liberalizacije na področju potrošnje. Menda naj bi jo nacisti celo namerno spodbujali, tako kot zadolževanje držav in zadolževanje posameznikov, nato pa razvili finančne instrumente, prek katerih bi lahko katero koli provinco kraljestva, pa tudi zunaj kraljestva, spravili na kolena brez enega samega vojaka, tanka ali letala. Film jasno pove, da nacisti pri teh umetno sproženih dolžniških krizah ne bi poznali popolnoma nobene milosti, humanosti in solidarnosti.
Nacistični režim bi seveda uporabil prav vse možnosti, ki jih ponujata sodobna tehnika za nadzor vsakega posameznika ne samo v nemškem kraljestvu, ampak po vsej zemeljski obli. Ker je dokumentarec nastal v začetku devetdesetih, avtorji niso znali dobro predstaviti načina, kako bi bilo to mogoče, zato je utopija v tem smislu veliko bolj nerodna, nedodelana in mila, kot je naša resničnost tukaj in zdaj. Verjetno je odveč poudarjati, da nacisti ne bi imeli popolnoma nobenega sočutja do žvižgačev, ki v imenu humanosti razkrijejo posamezne skrivnosti njihovega sistema. Brezkompromisno bi jih preganjali po celotni zemeljski obli.
S tem se niz podobnosti z našo resničnostjo v tej nenavadni filmski stvaritvi, ki se zateka v futurizem, producira pa globoko ciničen realizem, nikakor ne konča. Ta temna filmska utopija, ki jo je čas precedil v nepotvorjeno resničnost današnjega dne, zajema vse od napravic, prek katerih je mogoče slediti vsakemu posamezniku (pri čemer so smešno preproste v primerjavi s telefoni v naših žepih), prek načina, s katerim naj bi nacisti v času miru poskrbeli za vnovičen zagon vojaške industrije, ki po dramaturgiji dogodka in medijskem spektaklu v realnem času močno spominja na 11. september, pa do brezkompromisnega odnosa prebivalcev nemškega kraljestva do beguncev, ki bežijo z vojnih žarišč po vsem svetu. Večina si namreč želi, kljub nacistični vladavini, v najbogatejši in najbolj urejen del sveta, v nemško evropsko kraljestvo.
Čas ima očitno moč, da spreminja celo žanre, tonalitete in poetike. Temna utopija se je v dveh desetletjih spremenila v realistični portret, human namen in tonaliteta filma pa v globok cinizem in izjemno prefinjeno kritiko naše resničnosti. Iz čistega in humanega namena prikazati grozote, ki bi se lahko, vendar se niso zgodile, se film pred našimi očmi, od primera do primera, spreminja v grozljivo upodobitev stvari, ki se ne bi smele, vendar so se zgodile. Kot da bi nova teza filma, ki jo je izklesal čas, šla nekako v smislu, da se človeška mera, ki v končni fazi pogleda iz vsakega sistema, kot nihalo vedno ustavi nekje v sredini. Tam, kjer se srečata film in naša resničnost.
