Najprej so ga vsi opazovali prav vzneseno, božati ga sicer sprva niso upali. Kužek je begal sem in tja, a očitno se otrok ni bal niti toliko kot oni njega. Kaj z njim? Bi ga obdržali? »Kužek ni naš, od nekod je prišel in verjetno nekam hoče,« je bil filozofski kot običajno Miroslav. Zdelo se je, da otroci pričakujejo še kaj od njega, ko pa je bil vedno tako resen in premišljen z očali na nosu in na prečo počesanimi lasmi: »Če bo kam odšel, ga ne moremo zadrževati. Nazaj ga pa tudi ne moremo poslati, ker ne vemo, kam. Da bi pa mi zanj skrbeli, bo težko. Moramo v šolo… pa to…!« Eni so kimali, le Janez je bil odločen in strumen. »Če bi imeli tako kot v sosednjem bloku, bi bilo igrišče lepo ograjeno in se ne bi bali, koga bo pes ugriznil. Ugrizne pa lahko zdaj ali pa čez teden dni, pri takih nikoli ne veš. Treba jim je preprečiti, da sploh pridejo, zdaj je prepozno. Ampak mene nikoli ne poslušate, pa znam ukrepati!« Karl in Dejan sta si nekaj šepetala in drezala Miroslava, naj ne bo tiho, prijazna Ljudmila (Milči imenovana med otročaji) pa je potihem pristavila: »Naš gospod pri maši vedno pove, da je usmiljenje krščansko, in meni se begavček smili. Ampak bog ve, od kod je, bog ve, kakšne navade ima in ali nas sploh mara?«
Kužek je ob vsem tem dvignil zadnjo taco in storil, kar pač kužki storijo. To je Janeza še podžgalo: »No, zdaj pa imamo. Pes ni naš, ni vzgojen, dela škodo!« Miroslav je gubal čelo, na niti je bila otroška avtoriteta. Pa se je vmešala še Alenka: »Tole je pa res vse narobe. Miroslav vedno vse ve in vse tako lepo pojasnjuje, zdaj je pa tiho. Punca gor ali dol, saj me tudi hlače nosimo, a ne?« Slabe so imeli izkušnje z njenimi pristopi, da bi postala glavna med otročaji, zato se je oglasil še Karl: »Zdaj je kuža tu, morda pa bi ga morali hitro poslati na sosednje dvorišče. Recimo, da prosimo za eno kost pri mesarju Junkerju na vogalu? In jo potem nesemo na sosednje dvorišče, kuža gre za kostjo – problem rešen!?« Mali Zoran je nadaljeval v svojem slogu: »Logično, da je kuža tu! Še polulal se je pri nas, ker je to najlepše mesto na svetu za ljudi in živali…« Še bi verjetno kazal navezanost na dvorišče, blok in mesto, če ne bi šel mimo Borči. Visok fantič, skrbno počesan, vedno v sveži srajci je šel druščini na živce. Jasno jim je rad pokazal, kako visoko nad njimi je. S svojo značilno eleganco in večnim nasmeškom se je sklonil, da bi pobožal kužka, a je ta zarenčal in je Borčija kar odneslo stran. Otroci so bili nekje med navdušenjem, da imajo enaka čustva do gizdalina, in strahom, da pes ni le prijazen, ko je begavček pomigal z repom in odtacal, kot je prišel.
Za mano na balkon je prav takrat stopila boljša polovica in zagledala novo ljubezen: »Lahko bi imela takega, da bi nama družbo delal. Pojdi no za njim, revčkom!« Ko sem ji razložil, da pes potrebuje prostor, da je pasja hrana draga, veterinar še bolj, mi je – neverjetno – dala prav.
