Letos so v GZS dali poudarek industriji, ki upravičeno velja za največjega poraženca tranzicije. Če ji je v pomembni meri uspelo preživeti osamosvojitveno izgubo trgov, so ji v novi domovini hitro spisali smrtno obsodbo. Nekatere njene paradne dele so že v divjih devetdesetih razgrabili ljudje, ki industrijskih obratov nikoli niso videli od znotraj: pidovski baroni, špekulanti, privatizacijski dobičkarji in drugi plenilci. V ekonomiji storitev in finančnih balonov je industrija veljala za ostanek arhaičnega. Za nekaj, kar ustvarja »le« delovna mesta, ne pa rekordnih donosov, kar je še ne tako davno uspevalo »finančni industriji«, temu samemu po sebi protislovnemu pojmu.
Ko so baloni ob izbruhu krize počili, se je plošča v državi začela obračati. Ugotovili smo, da nam kronično primanjkuje tehnične inteligence – po tem, ko se je generacije najboljših možganov usmerjalo v ekonomijo in finančni sektor. Začeli smo razmišljati, kako je mogoče, da imamo v državi, poraščeni z gozdom, kronične težave z lesno industrijo. In ko so nekateri velikani slovenskega gospodarstva končali v stečaju, smo odprtih ust opazovali, kako so skupaj z njimi umrle verige manjših podjetij, na cesti pa ostale množice ljudi. Celo evropska komisija – v njenem imenu se je v Sloveniji nekoč zapiralo tovarne – je v eter sramežljivo začela vračati industrijsko politiko, besedno zvezo, ki je pred tem veljala za blasfemizem 20. stoletja.
A verjetnost »industrijskega preporoda«, ki ga zdaj »zahtevajo« v GZS, je že zdaj mogoče preizkusiti v praksi. Medtem ko se je na Brdu pri Kranju govorilo o manifestu industrijske politike, se dobrih sto kilometrov stran že nekaj časa spet zbirajo temni oblaki nad enim od vlečnih konj slovenske industrije. Polžje reševanje Cimosa, slovenskega »General Motorsa«, ki na ravni skupine zaposluje okrog 7000 ljudi, se je lani – potem ko so banke upnice in DUTB opustile načrt o pretvorbi svojih terjatev v kapital – zavleklo v prisilno poravnavo. Ta je pri Cimosovih tujih partnerjih v panogi, kjer si je izgubljeno zaupanje domala nemogoče povrniti, sprožila alarm. Leto dni pozneje so se bojazni začele uresničevati. Nekateri kupci so že začeli iskati druge dobavitelje. Ob lastniškem vakuumu, ki odpira prostor za igralce iz nekaterih propadlih tranzicijskih zgodb (Prevent Global), finančnih težavah in izbruhu afere Volskwagen, luči na koncu Cimosovega predora ni videti.
Toda to očitno ne zanima nikogar. Ne sindikatov, ki (ne)taktično čakajo na razplet zgodbe, ne Obale, ki se raje ukvarja z lovom na čarovnice pri drugem tiru, in ne vlade, ki jo bolj kot za Cimos skrbi za usodo projektnega menedžerja slabe banke, samooklicanega »rešitelja« Cimosa, ki mesečno zasluži toliko kot avtobus njegovih delavcev. Pozabite na izboljšanje prostorske zakonodaje, razvojno kapico in druge ukrepe za »industrijski preporod«. Lakmusov papir te vlade pri njenem odnosu do industrije bo Cimos.
