V mojem spominu je namreč slika šestnajstletnega Marka Milića, ki se še v dresu Kranja sonožno odriva le kakšen meter čez črto prostih metov in leti čez Slovanove centre ter pri zabijanju razbija tablo, nerazvozljivo prepletena z nami, trinajstletnimi pionirčki Slovana, ki po tekmi na poti od dvorane na Kodeljevem do avtobusne postaje v Mostah pritiskamo na hišne zvonce in domofone in potem bežimo. In spomin na njegov polet čez avto se v mojem spominu začne s telefončki na tivolski tribuni, na kateri drug drugemu prenašamo govorice, da bo Marko Milić na tekmovanju v zabijanju zabil čez motor, ki jim nihče ne verjame, ker to spet nekdo nabija, ker si to lahko izmisli samo nekdo s Fužin.
V mojem spominu je Marko Milić obraz časov, ko je bilo v mojem življenju vse razen košarke postranska stvar, ko se mi je zdelo, in morda je bilo res, da je celo mesto živelo v pričakovanju četrtkovega večera in gostovanja Barcelone ali Panathinaikosa. Marko je bil utrip takratne Olimpije. Čeravno so zanjo nastopali tudi drugi veliki košarkarji, predvsem Dušan Hauptman in Roman Horvat, je bila Olimpija, ki je v Rimu leta 1997 osvojila tretje mesto v Evropi, Olimpija Marka Milića. On je bil, bolj kot kdorkoli, podaljšana roka Zmaga Sagadina na igrišču, saj je takratna Olimpija igrala in zmagovala z Milkovo energijo, z njegovimi prodori, skoki, podajami, zabijanji in blokadami.
Nobena statistika vam tega ne bo v popolnosti razkrila in občutek imam, da tudi tisti, ki so tekme takratne Olimpije gledali po televiziji, tega niso mogli prav dobro videti. A srečneži, ki smo tiste nepozabne sezone prebili na tivolskih tribunah, vemo, kdo nas je dvigoval na noge, kdo je iz stare dobre Hale ustvarjal kotel, v katerega so drug za drugim padali takratni evropski velikani. Ne bi bilo Olimpijinega uspeha brez tistega vzdušja in ne bi bilo tistega vzdušja brez Marka Milića. O tem moja zgodovina ne dvomi in se ne pusti prepričati o nasprotnem.
Ni se le Marko videl v NBA-ligi, vsi smo ga videli tam. Le tam so igralci leteli po zraku, tam so igrali najboljši košarkarji sveta in on je bil v naših očeh nedvomno eden od njih. A skoraj vsi slovenski košarkarji, ki bodo v NBA odšli za njim, bodo tam uspešnejši in njemu bo ostalo le to, da je bil tam prvi. Takrat tega, da Marko svoje priložnosti sploh ni dočakal, nismo mogli razumeti, danes, ko ameriško košarko poznamo veliko bolje, pa je to na svoj način logično.
Marko pač ni bil igralec po meri NBA-lige, tako kot to niso bili Dejan Bodiroga, Teo Papaloukas, Vasilis Spanoulis ali ne nazadnje Jan Vesely. Fizično je bil Marko enakovreden ameriškim igralcem, imel je izjemno košarkarsko inteligenco, a manjkal mu je met, ki je za igralca njegove višine v NBA pač nepogrešljiv (urbana legenda, ki so jo razširili moji košarkarski prijatelji, ki so igrali proti Milku v kadetskih ligah, pravi, da je kot mulec zadeval vse, potem pa preveč nakvihtal).
Marko Milić je po povratku v Evropo igral za Real Madrid, Bologno, Roseto, Scavolini, spet Bologno, potem pa se je leta 2006 vrnil v Olimpijo. Vrnil se je povsem drugačen igralec, kot je iz Olimpije odšel, igral je na položaju krilnega centra, celo centra, in bilo ga je istočasno užitek in trpljenje gledati. Užitek, ker je s svojimi igrami dokazoval, da je zaradi svojega občutka za igro in izjemnega košarkarskega talenta dejansko sposoben igrati na vseh petih pozicijah (v Ameriki so v njem videli organizatorja igre), a hkrati je vsaka njegova predstava obujala misel, da bi tako nadarjen igralec lahko dosegel še več.
In potem spet spomin. Na gospoda srednjih let na tivolski tribuni konec devetdesetih, ki je na neki tekmi sedel nekaj vrst za menoj in je po enem Markovih zgrešenih metov povsem obupan, na ves glas jokavo zastokal: »Pa zakaj Marko meče?« Brez kletvice na koncu, tako običajne pri navijaških izlivih, brez kančka jeze. Le obžalovanje Marku skrajno naklonjenega navijača.
Sam bi danes, ko je priljubljeni Milko po štiriindvajsetih letih dokončno slekel svoj dres in pustil, da ga dvignejo pod vrh stožiške dvorane, zastokal s povsem enakimi občutki. A le zato, ker bi mu njegov veliki navijač v meni privoščil vse in še več. On pa res nima česa obžalovati. Kariere, kot jo je imel, bi si želel vsak, ki je kdaj v rokah držal košarkarsko žogo.
In za konec še en spomin. Spomin na Marka Milića v oglasu za ledeni čaj, posnet v zlati dobi ledenih čajev, ki so svojo pot končali že davno. Razred zase ali kako je že bil slogan. V tem oglasu se nam je predstavil sodobni športni zvezdnik, ki je znal svoje navijače nagovarjati tudi zunaj igrišča. Marko je bil tudi v tem vrhunski in se zato prikupil tudi marsikomu, ki košarke sploh ni spremljal. Lepo je danes videti njegov dobri in veseli duh v Goranu Dragiću in Anžetu Kopitarju. Hvala za vse, Marko. Uživaj v prihajajočih tekmah.
