Intervju z Markom Milićem: Ko je zahrumel Tivoli, jim ni bilo nič jasno

Bolje se sliši nekdanji košarkar. Če se uporablja tista druga beseda, mi je žal moje žene, ki bo rekla, da že zdaj spi z upokojencem (smeh). S kariero sem zadovoljen. Končal sem jo v trenutku, ko sem se za to lahko odločil sam, ne pa, da je do tega prišlo zaradi poškodbe ali kakšnega drugega razloga. Ni bilo lahko, a zadnjih nekaj let je družina res trpela, čeprav me je podpirala. Hčerki sta uspešni teniški igralki, žena se je po 20 letih odločila za svojo kariero in odprla manikirni salon. Dal sem svoj psihofizični maksimum, zato sem zadovoljen.

Veliko. Že pri tridesetih, ko sem bil pri Olimpiji in igral v ligi ABA, se vozil z avtobusom po vsej nekdanji Jugoslaviji, kot v filmu Ko to tamo pjeva, ter potoval po Evropi, je bila na koncu sezone nasičenost s košarko velika. A ko se je zgodilo, da sem imel enkrat prosta poletja, sem začel košarko tako pogrešati, da sem uvidel, koliko mi pravzaprav pomeni. Iz čiste zabave s prijatelji okoli bloka je postala hobi in kasneje služba, ne da bi se tega zavedal. Ko sem se prepričal, da se bo zamenjala samo funkcija, torej da po 25 letih ne bom več profesionalni igralec, bom pa še vedno ostal povezan s košarko, je bila odločitev precej lažja.

Pred odhodom v Iran sem igral tri sezone za Cremono, kjer smo zares spisali lepo zgodbo. Sredina lestvice v italijanskem prvenstvu, vladala je družinska atmosfera, rad me je imel tudi predsednik. Bil sem tujec, a vseeno kapetan, kar je redkost. Ko so se oni odločili, da bodo šli v pomladitev moštva, smo se lepo razšli. Takrat sem bil v dilemi, saj sem dobival samo drugo in tretje kategorne ponudbe, ko si pa enkrat navajen 15 let igrati na določeni kakovostni ravni, je to težko sprejeti. Odločil sem se, da tega ne rabim in se spogledoval s pokojem. V tistem pa se je pojavil Memi Bečirović, s katerim sem odlično sodeloval že pri Olimpiji. Povabil me je v Iran in povedal, da se ne igra slaba košarka ter da so tudi ljudje odlični.

Nisem mu verjel in odšel na pot poln stereotipov. Menil sem, da bom v protinapad tekel s čelado na glavi, saj drugače ne bom varen. Ko sem videl, kako so zares dobri ljudje, odprtega srca in izobraženi, me je bilo sram. Šel sem za deset dni, ostal pa šest mesecev. Odprlo se mi je na nek način avanturistično poglavje v življenju. Spoznal sem perzijsko in arabsko kulturo, tudi košarka je na ravni recimo prve ali druge italijanske lige. Seveda pa je bil dober tudi zaslužek. Vse skupaj je bila lepa kombinacija, zaradi katere sem znova dobil veselje do košarke in se kasneje podal tudi v Kuvajt, kjer smo osvajali lovorike. Ker sem pripadnik generacije, ki je igrala evroligo že pri sedemnajstih letih, kot recimo Bečirović, Nesterović in Udrih, so me že pri 28 letih, ko sem se vrnil v Olimpijo, spraševali, ali bom sploh še zmogel igrati.

Bil sem praktično v najboljših košarkarskih letih, a hkrati že toliko časa na sceni, da sem veljal za veterana. Vsako leto so me nato spraševali, če je zadnje. Poslavljal sem se večkrat kot Pavarotti, ki je imel iz leta v leto v Puli poslovilni koncert (smeh). Zadnja leta sem vse skupaj obrnil že na šalo. Ko sem kakšno tekmo vrgel pet metov več kot ponavadi in so mi soigralci govorili, da se v obrambi varčujem, v napadu pa igram sam, sem jim dejal, naj me pustijo, saj je vendar to moja zadnja sezona. Teh zadnjih je bilo nato sedem (smeh).

Na srečo ne. Od resnih poškodb sem imel samo dva zloma. V prstu in nogi imam železo, to pa je to. Samo primer, kaj nam je včasih pomenil naslov državnega prvaka. V sezoni 2007/08, ko je za Olimpijo igral tudi Goran Dragić, smo bili kot na misiji. Leto prej so izgubili prvenstvo proti Heliosu, kar je bila sramota. Nismo si predstavljali, da bi bili drugič zaporedoma drugi, čeprav z ekipo leto pred nami nismo imeli nobene veze. Prst sem si zlomil mesec pred koncem, v četrtfinalu državnega prvenstva. Odšel sem k zdravniku, ki mi je dejal, da moram nemudoma dobiti mavec. Sploh ni hotel slišati ničesar drugega. A tega nisem naredil, le povil sem si dva prsta skupaj in igral naprej. Ko sem po mesecu dni znova prišel k istemu zdravniku, je bil precej jezen. Dejal je, da mojega prsta ni več. Da sem imel zlomljene kosti, ki so nato zacvetele. Dobil sem kovinsko ploščico, zaradi katere ne morem več skrčiti prsta. Dal mi je samo opcijo, ali naj bo raven ali pokrčen, kar po navadi izberejo hokejisti.

Na žalost jih je bilo več. Ker se ne znajdejo, sledi nezadovoljstvo, ločitve... Na srečo pri nas zdaj piha tak veter, da nas vabijo zraven. Tudi sam se pogovarjam s košarkarsko zvezo, da bi imel pregled nad mularijo. Košarko poznamo, imamo veze in jo razumemo. Ne morem biti na primer frizer, saj bi komu zastrigel uho. Tudi če imaš zagotovljeno eksistenco, se lahko počutiš neuporabnega, kar lahko postane velik problem. Srečam prijatelje, ki so bili včasih zagnani in odločni, zdaj pa imajo prazne poglede.

Na začetku mi jih je odpiral, nato je postal breme. Zdaj pa se mi zdi to smešno. Ko sem bil pred dnevi na Kongresnem trgu na dnevu športa, so me 12- in 13-letniki ogovarjali kot tistega, ki je skočil prek avtomobila. Zanimivo se mi zdi, da je po 20 letih takšna stvar še vedno aktualna. Bil pa je eden, ki se je še posebno zanimal za moj skok. Menil sem, da me bo vprašal, koliko časa sem se pripravljal, od kod sem se odrinil, kako visoko sem skočil... »Kakšno mašino je imel avto?« me je vprašal. Na začetku mi je podvig dal prepoznavnost, a sem nato na srečo igral za Madrid in nekaj drugih resnih ekip, s katerimi sem izgubil etiketo zabavljača. Je pa normalno, da je kakšna takšna stvar zanimiva tudi za širšo javnost, ne samo košarkarsko. Večina se tudi bolj spomni Severine na jahti kot njene zadnje pesmi.

Prvo leto sem preskočil Gašperja Kolmana, nato tri mulce, pa misico na harleyju. Z avtom je povezana zanimiva zgodba. Janez Rajgelj, prijatelj, menedžer, trener, vse v enem, me je stalno vozil na treninge iz Kranja v Ljubljano. Izpit sem imel, denarja za avto pa ne. Ni mi dovolil, da bi hodil na avtobus, zato me je sam vozil. Nekega dne je prišel in mi dejal, da mi je uredil avto. Bil sem navdušen, a je nato nadaljeval. »Ker si tako skočen, sem jim dejal, da ga boš dal pod koš in preskočil. Posnetek bo šel po vsem svetu, pri Hondi bodo imeli odlično reklamo, ti pa boš dobil avto v uporabo.« Pri Hondi so držali besedo, saj sem imel avto tri leta. Zaradi tega pa sem izgubil šolnino. Na mizi sem imel ponudbi priznanih ameriških univerz Duke in North Carolina, na drugi strani pa je bil Zmago Sagadin, ki mi je obljubljal, da bo okoli mene gradil ekipo Olimpije. Na koncu sem se odločil pravilno, saj me je Zmago vzel v roke, me iz talenta zgradil v igralca ter me naučil discipline in dela.

Na naboru o vsakem igralcu kažejo posnetke in najboljše akcije. O meni niso imeli ničesar, razen zabijanja čez avto. Bilo je kar odmevno. Vsi so gledali in se spraševali, kdo je ta belček, ki ima dva metra, če se dobro nadiha zraka, drugače pa 199 centimetrov (smeh). Kasneje so me zafrkavali, da je šlo za fotomontažo, pa sem jim odvrnil: »Kakšna fotomontaža, v Sloveniji nimamo računalnikov, odpade.« (smeh)

Nekaj je bilo gotovo v genetiki. Mama je bila mladinska jugoslovanska prvakinja v metanju diska, kjer moraš biti eksploziven, oče pa je 30 let metal kroglo in bil članski prvak Jugoslavije. Spomnim pa se, da smo s prijatelji ves čas skakali. Po eni in drugi nogi na stopnicah, počepi... Želeli smo si imeti velik odriv. Nekega dne je eden izmed prijateljev od nekje privlekel betonsko kocko, ki je bila namenjena kolesom. Komaj jo je nosil. Usedli smo se in dvigali noge. Pionirski fitnes (smeh). Takrat sem ugotovil, da lahko zabijem, če si žogo podam od table, saj sem lažje zamahnil z obema rokama. Imam namreč težavo kratkih prstov, ki jim pravim kar čevapčiči, zato mi je žoga bežala iz rok. Prvič sem zabil ob podaji v tablo. Ljudje so gledali in niso mogli verjeti, a meni je bilo tako lažje. Takrat smo res živeli za košarko.

Zanimivo je, da sem na mladinskem finalu v Celju dosegel 40 točk, od tega sedem trojk. Nato sem prišel na Olimpijo, v kateri je bil na eni strani Dušan Hauptman, na drugi pa Roman Horvat in Darren Henry. Kadar sem po treningu od 50 poizkusov za tri zadel 20 ali 25, sem že dajal za pijačo. Če jih je Hauptman zadel manj kot 45, je začel znova. Pa ne vem, če se je kaj takega zgodilo dvakrat. Ko sem to gledal, sem se morda malo preveč specializiral, čeprav je Sagadin dajal veliko poudarka na moj met. A nisem imel prave koncentracije, gledal sem samo na to, kako bom koga preigral, ga vrgel iz ritma in zabil. Poigravanje me je bolj veselilo kot ponavljanje.

Vedno sem imel nasmešek na obrazu, ker sem delal tisto, kar imam rad. Zavedal sem se, da sem privilegiran, ker lahko igram košarko. Ni mi bilo treba ves dan stati za trakom v tovarni ali deset ur sedeti v pisarni. Če sem bil kdaj v karieri resen, je bil večji problem. To je bilo, ko sem bil slabše pripravljen ali sem se vračal po poškodbi in sem malo dvomil o sebi. V mojem značaju pa je, da sem razigran, vesel, komunikativen in vedno pripravljen, da kakšno ušpičim. Pri Olimpiji smo na letalu Dragiću, ko je spal, sezuli superge in jih skrili, da je moral po letališču hoditi bos. Pod tušem je Miha Zupan nekaj razlagal, pa sem ugasnil luč, da ni mogel več brati z ustnic, in vsi smo umirali od smeha.

S Tuškom sva bila strastna jedca. Ko naju je Zmago videl ob hrani, je samo dvignil prst. Jurkovića in Kraljevića sva potem pregovorila, da sta nama nosila sadne solate, spodaj pa je bila skrita baklava. Zmago je bil zadovoljen, ker je mislil, da jeva sadje, ko se je obrnil, pa je nenadoma zmanjkalo deset baklav. Veterani so se nama potem smejali, ker ves dan nisva mogla spati in sva se kar potila, saj nama je sladkor tako poskočil. Enkrat sem dal v Beogradu pobudo za stavo, da Tušek ne more pojesti osmih kosov 'margarinuše'. To je njihova sladica, ki je polna margarine. Ko poješ en kos, štiri dni nisi lačen in dobiš nemudoma šest mozoljev. Marku smo ponudili dnevnice od vseh, če jih poje v desetih minutah. Ko se je zagnal, jih je začelo zmanjkovati, kot da bi pil espresso. Ni dvoma, da bi pojedel vse, ko sem pri peti iz hladilnika potegnil gazirano vodo knjaz miloš. »Izvoli, Tuki, boš malo poplaknil.« Ko je revež tisto popil, ga je napihnilo in je tekel v stranišče, objel školjko in glavo še nekaj časa komaj držal pokonci.

Zelo. Najhuje je, da ga zares dobro poznam. Skupaj sva igrala še sezono v Cremoni. Po srcu je zlat človek, a je v nekaterih stvareh preveč naiven in zaupljiv. Nekdo to vzame kot dobro lastnost, drugi pa te izkoristi. Znova je nastala situacija, da se po karieri ni našel. Če bi bil trener in bil osredotočen, ne bi imel težav. Tako pa je obvisel v nekem pokarierskem vakuumu, a verjamem, da se dobrim ljudem na dolgi rok prej ali slej zgodijo dobre stvari. Res je bil velik zabavljač. Od svojega rojstva naprej je znal zapeti vse slovenske in balkanske pesmi, to je bilo neverjetno. Marsikdo tudi ne ve, da je bil na državnem prvenstvu drugi v klasičnem plesu. Pri 205 centimetrih in 120 kilogramih se je na plesišču gibal kot balerina (smeh).

Ko smo prišli mulci iz vse Slovenije v Olimpijo, smo nenadoma imeli dvojno plačo staršev, avtomobile, vsi so nas poznali. Zato nas je imel pod nadzorom. Veliko je bilo sestankov, kaj naj jemo, kako naj se vedemo... Bil nam je trener, oče, vse. A smo ga tudi mi spoznali. Ko smo šli na kosilo v restavracijo Piramida, smo vedeli, da bo v roku desetih minut prišel mimo. »Bravo, Milko, lignji, to je prava hrana,« je dejal, a ni vedel, da je v pečici že pica s salamo, na katero sem dal toliko majoneze, da se salame sploh ni več videlo. Sponzorske avtomobile smo imeli vsak svoje barve. Šalili smo se, da delamo reklamo za United Colors of Benetton. Potem smo ugotovili, da je zato natančno vedel, kdaj se kje nahajamo. Varnostniki nočnih lokalov so vsi imeli letne vstopnice za tekme Olimpije in so ga redno obveščali, če smo bili zunaj. A je znal z nami in je vedel, kdaj nam lahko takšne stvari pusti in kdaj ne.

Žalosten sem. Za Olimpijo in reprezentanco sem igral s srcem. Da sem bil kapetan obeh ekip, je največja čast. Takrat smo bili močno povezani tudi z navijači. Sliši se patetično, a smo bili res kot velika družina. Pripadnost okolja je bila velika. Ko so dan pred evroligaško tekmo prišli veliki klubi v Ljubljano, so se po naporni poti usedli v avtobus in je šofer temperaturo takoj naravnal na 24 stopinj Celzija, tako da so do dvorane že malo zadremali. Na klančini pred dvorano šofer ni vedel, da je geslo za vstop 'trava je zelena' in je moral deset minut čakati, preden se je zapornica odprla. Ob vstopu v dvorano so poslušali zgodbice, da naj malo popustijo, da za Olimpijo igrajo študentje, ki nimajo za preživetje. V dvorani je Smiljan Steiner Glajbe dal razsvetljavo na minimum, da so bili še dodatno omotični, dobili pa so nove žoge, ki so bile trde. Ko so naslednji dan vstopili v Tivoli, ki je bil nabito poln in so zahrumeli še Green Dragons, na drugi strani pa smo stali mi s steklenimi očmi, jim ni bilo nič jasno. Pripadnost je največji kapital, ki ga lahko imaš.

Kot igralca sva odlično sodelovala. Ko smo šli narazen, sem bil tako prizadet, da sem v tednu dni shujšal za šest kilogramov. Paradoks je, da sem pred tem to želel storiti štiri leta, treniral kot žival, a sem imel tak apetit, da nisem mogel shujšati. A v sebi nisem gradil zamere in je nikoli ne bom. Danes lahko nekoga nekam pošljem, že jutri pa grem z njim na pivo. Ne zamerim, a ta oseba bo vedela, kaj si mislim o tisti stvari. Letos sem ga po šestih letih znova videl. Dala sva si roko in se normalno pogovarjala.