Le redko kdo je v slovenski košarki pustil tako globok pečat. Mladina ga je zaradi vragolij na parketu občudovala podobno kot Michaela Jordana, stare mame pa so vzdihovale ob njegovih prisrčnih nastopih in simpatičnosti. Beseda seveda teče o Marku Miliću, prvem slovenskem košarkarju, ki mu je uspel preboj v ligo NBA. Bogato športno pot je Milko uradno sklenil v sredo s sporočilom, v katerem se je zahvalil vsem, ki so mu na njej pomagali. Končal ga je kajpak na njemu lasten način: »Ker se mi brada trese kot star hladilnik, rajši neham, preden me preplavijo emocije. Ajd, se vid'mo!«
Ko je Marko Milić pri vsega sedemnajstih letih iz Triglava prestopil v takrat veliko Olimpijo, se je o njem po Ljubljani in Sloveniji hitro razširil glas. Govor je bil o drznem mladeniču s silovitim odrivom, s katerim ne zaostaja niti za največjimi zvezdniki svetovne košarke. Pričakovanja so bila velika in Milić jih je še kot golobradec upravičil. S potezami, ki so bile na našem prostoru do tedaj skoraj nepredstavljive, je ligo NBA prinesel v Slovenijo. In obrnjeno, saj se je o njem kmalu govorilo tudi onkraj Atlantika. Za to je poskrbel s potezo, ki se je do tedaj zdela nemogoča. Bil je 4. marec 1995 in v Hali Tivoli je bil dan slovenske košarke. Dogodek, ki je takrat še veljal za enega vrhuncev košarkarske sezone, je bil razprodan, navzoči pa si ga bodo zapomnili za vse življenje. Še ne 18-letni Milić je namreč v tekmovanju v zabijanju preskočil avtomobil in na noge spravil vso Slovenijo, Evropo in svet. Posnetek se je vrtel na vseh televizijskih postajah, ljudje pa so ga pospremili z občudovanjem. Zvezda je bila rojena.
Tabla se je zdrobila na koščke
Prah se po neverjetnem dogodku še ni dobro polegel, že je bil Kranjčan znova v soju žarometov. Dobri dve leti pozneje si je Olimpija po neverjetni sezoni v evroligi priborila mesto na zaključnem turnirju četverice, ki je potekal v Rimu. Ljubljančani so polfinalni obračun proti Olympiacosu izgubili, na tekmi za tretje mesto pa igrali proti francoskemu Asvelu. Tekla je druga minuta obračuna, ko je Milić po zgrešenem prostem metu nasprotnika krenil v protinapad, se odrinil in zabil z obema rokama. Nič posebnega, bi dejali, če ne bi to storil s takšno silo, da je ob tem popustila tabla, ki se je zdrobila na milijon majhnih koščkov, a zaradi takratne najnovejše tehnologije vseeno ostala na konstrukciji. »Navajeni smo, da tabla pade dol. Pred tem sem v Kranju razbil osem tabel in vedno je steklo popadalo na tla, tako da sem dobil kar nekaj prask. Na glavi imam še zmeraj 'puščico', zato mi frizer pravi, da sem kot Harry Potter,« se je pred leti dogodka spominjal Marko Milić, o katerem se je takrat govorilo več kot o končnem zmagovalcu Olympiacosu.
Njegove poteze in dobra igra seveda niso ostale neopažene v košarkarski meki – ligi NBA. Milić se je leta 1997 prijavil na nabor, kjer ga je kot 34. izbrala Philadelphia in ga pozneje v menjavi poslala v Phoenix. Moštvo iz Arizone ga je nemudoma želelo v svojih vrstah, Milić pa je v trenutku zagrabil priložnost in postal prvi Slovenec, ki je zaigral v najmočnejši košarkarski ligi na svetu. V domovini so bili nad tem navdušeni vsi, le en človek ne. Ime mu je bilo Zmago Sagadin. »Najbolj mi je žal Marka Milića, ki je pri devetnajstih odšel v NBA. Z vsemi štirimi sem bil proti, da gre kot eden največjih evropskih talentov v Ameriko. Dejal sem mu, naj počaka še tri leta, da končamo razvojni proces, predvsem pri metu, in naj potem odide kot eden najboljših evropskih igralcev. A ko mi je predstavil svoje argumente, da so to njegove otroške sanje, da se lahko poškoduje in nato ne pride do NBA, sem se umaknil, saj mu tega nisem mogel vzeti,« je razložil v enem od intervjujev za naš časopis.
Vendar so sanje po prihodu v ZDA hitro zbledele. »Najbolj me je razočarala ameriška dvoličnost. V Ameriko sem prišel z domnevo, da bo podobno, kot je pri nas. Kdor bo na treningu hitrejši, močnejši, boljši, bo igral. Tja so me vabili z obljubami, da bom veliko igral, da bom prva menjava, potem pa na tiskovni konferenci opazim, da poleg mene sedijo še trije drugi krilni igralci, ki so jih vse podobno predstavljali medijem, tako da sem takoj vedel, koliko je ura. Že pred prvim treningom se je vedelo, koliko bo kdo igral glede na pogodbo,« se ameriške izkušnje spominja ljubitelj dobre hrane, ki je v dveh sezonah v ligi NBA v dresu Philadelphie in Phoenixa nastopil na 44 tekmah.
Veseli ga delo z mladimi
V nadaljevanju je Milić nato nastopal tudi za madridski Real, pred pokojem pa se preskusil še v košarkarsko eksotičnih Iranu in Kuvajtu. V karieri po karieri si želi ostati v košarki in delati z mladimi, kar mu bo, kot kaže, omogočeno na Košarkarski zvezi Slovenije, kjer se vidi v vlogi nadzornika oziroma športnega direktorja mlajših kategorij. »Ko sem imel nekaj let svoj košarkarski tabor, sem opazil, da otroci vpijajo informacije in znanje, kar mi je dalo silno zadovoljstvo. Na srečanju z Radoslavom Nesterovićem sem predlagal, da bi se raje kot s člansko ukvarjal z mlajšimi kategorijami. Ljudje v zvezi so zdaj odprti za nekdanje igralce, kar je pozitivno. Želijo pridobiti ljudi z znanjem, da bomo skupaj močnejši in uspešnejši. To je ena redkih služb, ki bi me motivirala.«
