Evropsko unijo vse od začetka gospodarske krize (spet) preplavljajo nacionalizmi. Sprva so bili »le« gospodarske narave, z begunsko krizo pa dobivajo tudi varnostno-politično dimenzijo. V obeh primerih je solidarnost z drugim – pa naj bo to Grčija ali begunci – ostala v ozadju. Evropski politični projekt zato nujno potrebuje prenovo. A kljub temu se zastavlja vprašanje, ali so razmere v EU resnično tako resne, da ji grozi razpad. Te donedavna tabu besede zdaj iz besedišča svojih javnih nastopov ne izključujejo več niti voditelji evropske komisije in nekateri premierji ter zunanji ministri.
Grožnja ni nova
Dr. Matej Accetto premierjeve izjave ni razumel kot svarilo pred skorajšnjim razpadom povezave: »Razumel sem jo kot opozorilo, da bi se Evropska unija z neustreznim ukrepanjem izneverila svojim lastnim temeljnim vrednotam sožitja, solidarnosti, spoštovanja človekovega dostojanstva in varstva človekovih pravic, tistim vrednotam torej, na katerih kot politična tvorba gradi svojo identiteto in s katerimi utemeljuje obljubo boljšega sobivanja evropskih narodov v skupni naddržavni skupnosti.« In vse od razprave o porazdelitvi beguncev s kvotami po državah članicah so te vrednote vnovič na udaru. Večina naših sogovornikov ocenjuje, da je begunska kriza sicer lahko prelomna točka, a se je nezadovoljstvo zaradi (ne)zasledovanja temeljnih vrednot EU začelo pojavljati že precej prej.
»Resnejša grožnja za razpad je obstajala v zadnjih letih zaradi strogih, neselektivnih varčevalnih ukrepov, ki so pomagali pripeljati do zgodovinsko visokih stopenj brezposelnosti v evrskem območju, in zaradi neuspešnega spopadanja z grško dolžniško krizo. Ta evropska eksistencialna in konceptualna kriza še traja,« ugotavlja dr. Matjaž Nahtigal, profesor na koprski Fakulteti za management. Dr. Rudi Rizman z ljubljanske filozofske fakultete pa razloge za krizo EU išče še nekoliko dlje v preteklosti. Njene zametke vidi v spodletelih poskusih, da bi integracija dobila podoben temeljni dokument, kot ga imajo vse države, in na osnovi katerega je jasno, kakšna je politično-varnostno-družbena identiteta integracije. »To, da je cesar – Evropska unija – gol, je jasno že dalj časa. Zadnji poskus njene rešitve se je ponesrečil pred desetimi leti, ko so državljani v Franciji in na Nizozemskem zavrnili predlog njene ustavne pogodbe. Po tistem, čeprav je evropski svet napovedal 'obdobje razmisleka', vlada v politični eliti EU arogantno in pogubno prepričanje, da ni alternative tej veliki in zgodovinski zamisli.«
Opozorila bi morali slišati že prej
Rizman opozarja na zgodovino drugih političnih skupnosti, ki kažejo, da v primeru, ko ni novih idej, priložnost dobijo najslabše. V trenutnem primeru je to razpad EU. Zato ocenjuje, da premier Cerar s svojo izjavo ni pretiraval, še bolje bi bilo, če bi jo slišali že prej. Kot primeren trenutek za takšno opozorilo Rizman navaja večletno obdobje uvajanja strogih varčevalnih ukrepov v Grčiji, ko je »EU politično in ekonomsko 'masakrirala' državo, ali pa ko je EU z nelegitimno in nikomur odgovorno trojko grozila poleg drugim tudi Sloveniji«.
Begunska kriza ne bi smela biti razlog za razpad EU, je prepričan Nahtigal. Soočanje z njo je vendarle treba postaviti v kontekst evropske velikosti in posledično njene »absorbcijske« zmožnosti. »V času sirske vojne je samo Jordanija sprejela med pol milijona in milijon beguncev. 500-milijonska Evropska unija se lahko z bolj usklajenim delovanjem, medsebojno pomočjo, delitvijo bremen in spoštovanjem mednarodnega humanitarnega prava uspešno sooča s trajajočo veliko begunsko krizo, ne da bi ustvarjala evropsko trdnjavo.« Toda na celini vlada panika, nerazumljiva panika. Države vse pogosteje razmišljajo o gradnji ograj, notranjepolitične razmere v posameznih članicah vlade silijo k najpreprostejšemu razmišljanju vzpostavljanja pregrad, s tem pa le dodajajo pospešek negativni spirali cefranja evropskih vrednot.
