Vse se je začelo pri popolnoma absurdni blodnji, rojeni na nočni seji vlade, da je spremembe zakona o obrambi mogoče uveljaviti od danes na jutri, brez upoštevanja elementarnih zakonodajnih rokov. Res je, čudaštvo te ideje – zaradi katere so poslanske Pepelke v strahu čakale, da bo ura odbila polnoč – je nazadnje prepoznala tudi oblast sama. A spoznanju, da jih je v trenutku, ko so spontano ravnali, kot da je izredno stanje že uvedeno, nekoliko zaneslo, ni sledila streznitev. Prav nasprotno: vse od tedaj si prizadevajo pokazati, da jih občutek pravzaprav ni varal.
Da bi lahko govorili o izrednem stanju, se najprej spodobi najti zunanjega sovražnika. In ker je slovenska oblast vendarle toliko racionalna, da ne verjame v veliki islamski plan invazije na Evropo, si je omislila logično in legitimno alternativo: jasno, sosednjo Hrvaško. Nekaj časa so premier in ministri samo jokali in stokali, da Hrvati ne komunicirajo, da ne sodelujejo, da nagajajo. A ko tega niso verjeli ne v Evropi in ne pri nas, so povlekli Potezo in postregli s policijskim posnetkom hrvaško-begunskega »desanta« (to je izraz državnega sekretarja Šefica), ki naj bi dokončno dokazal lažnost hrvaškega humanitarizma.
Da je, denimo, avstrijsko notranjo ministrico ta posnetek le še bolj utrdil v prepričanju, da Hrvaška in Slovenija »sploh ne sodelujeta« (in nikakor ni, kot so želeli slišati, »okrcala« Hrvaške), nas ne bi smelo presenetiti. Če kaj, je Evropa zdaj le še bolj prepričana, da se začne pri Šentilju, in vse več je možnosti, da bomo s Hrvaško prav kmalu imeli priložnost za dokazovanje odličnega sodelovanja – pri vzpostavitvi prvega skupnega »hot spota«, na primer.
Pa vendar, medtem ko je posnetek popolnoma zgrešil prvega naslovnika, je toliko bolj zadel tistega drugega, tisto edino evropsko nacijo, ki verjame v kakovostni primat Slovenijo nad Hrvaško – torej nas. »Ste videli posnetke? Upam, da so jih videli tudi ljudje po televiziji,« je bil v Odmevih odkrit Miro Cerar. Seveda, ljudje so jih videli, bili so navdušeni in načrt je uspel: zunanjega sovražnika, v katerem uradna oblast vidi Hrvaško, večina pa vendarle še vedno begunce, čisto materijo hrvaške predrznosti, zdaj imamo. Razlogi za izredno stanje so tu, a ker živimo v državi modernega centra, bomo tudi o uvedbi izrednega stanja – kakšen paradoks – izvedli trezen, neurgenten razmislek. Morda kdaj pride trenutek, ko bomo zakone tudi zares morali sprejeti čez noč – in takrat bomo, kot pravi Simona Kustec Lipicer, aktivirali 92. člen ustave. A zdaj še ni ta trenutek. Izrednega stanja še kmalu ne bo, ne moremo pa ga povsem izključiti, zato vendarle ne škodi, če še enkrat poudarimo: naredili bomo vse, da do njega ne bo prišlo.
Je ta diskurz res tako nedolžen, kot misli, da je? Je govor o izrednem stanju sploh lahko trezen in pomirljiv, kot verjamejo v koaliciji? Zamislite si reakcijo otroka, ki ga starša nekega dne posadita za mizo in mu s posebno mirnostjo v glasu razložita, da se, kot je najbrž opazil, v zadnjem času pogosto prepirata; tudi pri odraslih je tako kot pri otrocih, nadaljujeta, včasih se imajo bolj, včasih pa manj radi, a naj ga nikar ne skrbi – vse bo v redu, naredila bosta čisto vse, da se ne bi ločila. Otrok je sicer že davno začutil resnost situacije in je še veliko prej kot starša sama opazil, da se dogaja nekaj čudnega; zelo verjetno je opazil, da se ne prepirata le pogosto, temveč praktično ves čas, in skoraj bal se je tistih redkih trenutkov, ko sta se imela preveč rada, ker je natančno slutil, kaj se obeta – pa vendar, zdaj je pretresen. In jasno, bolj ko starša še naprej zatrjujeta, da se absolutno ne bosta ločila, bolj sliši samo še eno: ločila se bosta, ločila se bosta. Beseda je bila izrečena, negacija ne pomaga.
Tudi v javnem diskurzu veljajo iste zakonitosti. Toda, in v tem je bistvena razlika: če si le stežka zamislimo otroka, ki bi se ločitve iskreno razveselil, ob omembi izrednega stanja številnim Slovencem zaigra srce. In če je zanj kriva mešanica beguncev in Hrvatov, toliko bolje.
