Želja po kolektivnem nadziranju, kaj se sme početi in kaj se ne sme početi za štirimi stenami ali celo pod rjuhami, je na podlagi zadnjih nekaj odločitev ustavnega sodišča pri nas očitno bolj legitimna od odločanja o načinu, kako naj naše vlade razpolagajo z denarjem, ki smo ga kot davkoplačevalci prispevali v skupno državno blagajno. Medtem ko smo državljani izgubili pravico do odločanja o fiskalni politiki države, smo namreč že drugič dobili razsodbo, da je javna blagajna bolj intimna in za delovanje demokracije bolj nedotakljiva od privatnih življenj ljudi.
Seveda pozitiven odnos do odločanja o pravicah manjšin s strani večine niso delili vsi sodniki ustavnega sodišča. Ustavna sodnica Jadranka Sovdat je namreč precej ostro obsodila odločitev ostalih sodnikov, ko je v ločenem mnenju zapisala: »Že drugič v nekaj letih se bo z dovoljenjem ustavnega sodišča, izdanim v obliki enako 'prazne' odločbe kot prvič, na referendumu odločalo o tem, ali istospolno usmerjene osebe sploh smejo biti v celoti enakopravne s tistimi, ki smo drugače spolno usmerjeni, ali pa je dovolj, če se jim v neznano dolgem prihodnjem času odkrhne delček za delčkom te enakopravnosti.«
Slovenija bo tako imela zanimivo priložnost popravnega izpita iz razumevanja demokracije. Če ga prestane, si lahko obeta, da bo v očeh svetovne javnosti končno stopila ob bok tako naprednim državam, kot je Irska. Ta je maja kot prva s pomočjo referenduma legalizirala istospolne poroke, čeprav v državi še naprej ni legalno imeti niti splava. Slovenija je pravico do odločanja o nosečnosti legalizirala že leta 1952.
Verjetno najbolj boleč del odločitve ustavnega sodišča pa je dejstvo, da je bil zakon o izenačitvi pravic istospolnih z ostalim prebivalstvom že sprejet. Kako je odrekanje že dobljenega videti v vsakdanjem življenju, tudi če nisi manjšina, sta v podporo istospolnim parom šaljivo ponazorila kanadski komik Daniel-Ryan Spaulding in slovenska youtuberka Neža Bricelj.
