Njegovemu nasledniku, priznanemu domačemu strokovnjaku Stevu McLarnu, se je namreč zataknilo že v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Avstriji in Švici in angleška reprezentanca takrat prvič po letu 1984, ko jo je prav tako vodil domači trener, legendarni Bobby Robson, ni odpotovala na Euro. Ponosni Angleži so seveda želeli takoj popraviti svojo napako in so po Erikssonu najeli še drugega tujega selektorja, še bolj znamenitega in še dražjega, Italijana Fabia Capella. Z njim na čelu je, spomnili se boste, Anglija leta 2010 na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki premagala tudi Slovenijo, a je že v osmini finala naletela na Nemčijo in doživela pravo katastrofo. Ja, gol Franka Lamparda je bil na tisti tekmi res krivično razveljavljen, a zmaga Nemcev s kar 4:1 je bila več kot zaslužena. Povsem razumljivo se vodilnim na angleški nogometni zvezi po razhodu s Capellom niti sanjalo ni, kako naprej.
Predvidevam, da so bili takrat točno tako zmedeni, kot smo trenutno videti Slovenci, ko bi en dan tuje strokovnjake radi vzeli domov, drug dan pa bi jih pomočili v katran, povaljali v perju in zbrcali iz svoje kotline. Le nekaj dni zatem, ko sta Miro Cerar in Dušan Mramor ob stoječih ovacijah navdušene anonimne množice odslovila švedske finančnike, njihovo delo pa zaupala preverjenim domačim kadrom, je namreč naša odbojkarska reprezentanca pod vodstvom Italijana Andrea Gianija nepričakovano prilezla pod sam evropski vrh in je ta ista anonimna množica v vsesplošni evforiji začela ugotavljati, da so prav vrhunski tuji strokovnjaki tisto, kar v tej državi nujno potrebujemo.
Priznam, težko je tu biti pameten, angleški primer to lepo dokazuje, in preseneča le, koliko ljudi se te dni neuspešno trudi. Isti ljudje, denimo, ki so še pred dobrim letom navijali za to, da naj vrhunski srbski košarkarski strokovnjak Božidar Maljković prepusti selektorsko mesto košarkarske reprezentance kateremu izmed slovenskih trenerjev, danes brez sramu pametujejo o tem, kako bi morala nogometna zveza Srečka Katanca še pred dodatnimi kvalifikacijami nadomestiti s kakšnim erikssonom za reveže.
In to še zdaleč ni osamljen primer tovrstne dvoličnosti. Ljudje, ki pred leti režiserke Ivane Djilas niso hoteli videti na direktorskem stolčku kranjskega Prešernovega gledališča le zato, ker ni bila iz Kranja, oziroma se jim diskreditacija kandidatke na podlagi njenega rojstnega kraja ni zdela prav nič problematična, zdaj na veliko modrujejo o samoumevni strokovnosti in neodvisnosti nekih abstraktnih tujcev, ki naj bi edini lahko naredili prepotrebno revolucijo v naših podjetjih, javnih zavodih in kulturnih ustanovah.
A vsa ta, večinoma izrazito plehka debata se ves čas vrti okoli neobstoječe dileme. Deliti vrhunske strokovnjake na domače in tuje je, ne glede na področje njihovega delovanja, namreč povsem zgrešeno. Če se zdi pri ljudeh z visoko izobrazbo, z dvajset in več leti delovnih izkušenj na vodilnih položajih, ljudeh, ki so svoje življenjepise napolnili z najrazličnejšimi izkušnjami in dosežki, nekomu pomembno to, da so ti ljudje Švedi oziroma tujci, potem se pač ne pogovarjamo o slabi banki. Tako kot se ne pogovarjamo o odbojki, in o tudi ne o športu, ko nam je dejstvo, da je Andrea Giani Italijan, pomembnejše od podatka, da je taisti Andrea Giani z italijansko reprezentanco osvojil tri naslove svetovnega prvaka.
Če torej resno govorimo o tujih in domačih vrhunskih strokovnjakih in delamo razlike med njimi, potem se ne glede na to, ali smo v tej debati proti tujcem ali pa za njih, ukvarjamo izključno z ideologijo. In to s tisto ideologijo, ki bi morala biti vsaj glede na to, da že več kot deset let živimo v Evropski uniji in da smo leta 2015, stvar neke davne preteklosti.
V današnjem svetu, pa naj se strinjamo z njegovo ureditvijo ali ne, bi moralo biti edino dopustno vprašanje, kako kakovostnega strokovnjaka si lahko privoščimo za denar, ki nam je na voljo. V tem vprašanju se namreč skriva naš največji problem, ki ga z brezpredmetnimi razpravami o tujih in domačih kadrih le zamegljujemo, kakor bi se izogibali priznanju, da na večini področij, tako v gospodarstvu kot v športu, kulturi, zdravstvu in še marsikje drugod, ne moremo plačati zares vrhunskih strokovnjakov in smo se pogosto prisiljeni zadovoljiti s povprečneži (v primeru slabe banke pa sploh nismo natančno vedeli, koliko denarja za strokovnjake imamo na voljo, in smo šele za nazaj ugotavljali, da so predragi). Z njimi pa je, vidite, povsem enako kot z vrhunskimi strokovnjaki. Deliti jih na domače in tuje je nesmiselno početje. Vsi so enako povprečni.
Pa še to: Angleži so po Capellu čast vodenja svoje reprezentance zaupali domačemu Royu Hodgsonu in na svetovnem prvenstvu v Braziliji izpadli že v skupinskem delu.
