V zgodbi s Ksevtom smo bili namreč priča skrajno čudnim rečem. Ministrica Julijana Bizjak Mlakar se je ob Turšičevi gladovni stavki obnašala, kot da je srednjeveška upravnica poboljševalnice, ki ne sme kloniti pred delinkventovimi izsiljevanji, kot da vzgaja otroka, ki se meče ob tla zaradi bombonov (kot so to formulirali njeni birokratski oprode). Stavke ni razumela kot simptoma stanja v kulturi, ampak kot merjenje moči med Njo/Oblastjo in poniglavim puntarjem. V tej bitki se je odločila zmagati. Tudi smrtna žrtev se ji ne bi zdela preveč. S človekom, ki tvega tuje življenje zgolj za svoj prav, pa je v temelju nekaj narobe. In z ministrico je nekaj hudo narobe – živi v popolnem zanikanju tega, kar se dogaja okoli nje, to pa je pogosta bolezen opitosti od moči. To se je kazalo že vse leto, ko ni poslušala prav nobenega mnenja, kritike, in to se je ad absurdum pokazalo pred desetimi dnevi, ko sta jo tudi Cerar in Erjavec pozvala, naj vendarle ukrepa glede Turšiča. A se je le še bolj vkopala v svoje fiksne ideje in zagnala spin, ob katerem je šlo res na bruhanje: zasipala nas je s svojimi veličastnimi »dosežki« v vsaki slovenski vasi, se nasmejana fotografirala z nasmejanimi igralci Drame po predstavi Josifa Brodskega Demokracija!, v kateri je lik kulturne ministrice njena popolna kopija! (In, ja, cvet slovenskega igralstva se očitno ni bil zmožen z gesto upreti tej manipulaciji in ji reči kakšne protestne besede zoper ravnanje z njihovim kolegom; direktor Drame Igor Samobor se ji je celo zahvalil za njeno skrb za kulturo.)
In to še ni bil konec: ko so minulo sredo zadevo poprijeli v parlamentu, je še naprej besno naštevala ekscese umetnikov, ki jih zdaj na ministrstvo spustijo le še v spremstvu varnostnikov! V zagovor sporne direktorice direktorata za ustvarjalnost Biserke Močnik, ki jo je na ta položaj verjetno katapultiralo predvsem dejstvo, da je bila članica kamniške predvolilne ekipe Julijane Bizjak Mlakar, je znala povedati tole: »Uradniki imajo zelo težko delo, predvsem ko gre za nekatere umetnike, ki pač so, kakršni so. Pri nas se je nedavno zgodilo, da je eden od njih vrgel mizo v zrak in zraven vpil, tako da so pritekli z vseh vetrov in je moral priti varnostnik. To so posebni ljudje, a to jim ne daje pravice, da fizično ogrožajo uslužbence, ki opravljajo svoje delo, ki ga morajo.« Niti besede o direktoričini nesposobnosti in škodljivem ravnanju, ki traja že leta, ampak le o »posebnih ljudeh«. Seveda je imela v mislih Dragana Živadinova; in ja, pritegnil ji je tudi Mitja Čander, ki ji ima za kaj biti hvaležen, a v enaki meri (in navkljub ekscesu Živadinova) bi moral biti hvaležen tudi Ksevtu, ki je bil edini infrastrukturni dosežek, s katerim se je lahko pohvalila »njegova« EPK.
Bizjak-Mlakarjeva kot da tudi na tej točki še vedno ni razumela, da je na tapeti ona, da gre za nezaupnico njej in njenemu ministrstvu – večina sposobnih ga je v tem letu zaradi njenega despotstva zapustila, prostovoljno ali ne. Gonila je svojo in ignorirala celo dejstvo, da je ta dan Turšiča obiskal sam predsednik vlade, Cerar, the king, česar ona sama, v svojem zblojenem »ponosu«, ni naredila. Tudi te lekcije svojega šefa ni razumela.
In tako je nastal absurden položaj, ko je Cerar reševal njeno godljo, ko se je postavil v vlogo good guya, rešitelja (v vlogo, ki so mu jo sicer menda naložili tam na severu…), medtem ko je ona do konca vztrajala pri svoji trmasti birokratsko-legalistični mantri.
In tu smo zdaj: Cerar nenadoma postane nekdo, ki razume in rešuje kulturo, tako junaško, kot bi šel k lačnim v Darfur. Kot bi objektivno ne bil on kriv za podhranjenost kulture. Pa ne zato, ker mu osebno seže le do pandurjevskega blišča, ampak zato, ker se ni zavedal, da ne ve. Ker se ni dal o pomenu resorja podučiti in ga je podcenjujoče prepustil DeSUS, nato pa ministru za finance, ki je v času gospodarske rasti le proračun za kulturo sklestil na raven izpred triindvajsetih let. In ki se je zbudil šele, ko je prišlo do ekscesa, ne pa že pred letom dni, ko je bilo vsem, ki so hoteli vedeti, jasno, da je ministrica recept za katastrofo. Ministrica, katere edini na videz racionalni argument o nepravilni porabi sredstev Ksevta je spodnesel državni direktorat za računovodstvo, ki jo je postavil na laž. In ona? Zanikala je tudi ugotovitev direktorata! Nad njo je le nebo. Je pa sporočila, da je vesela, da bodo za Ksevt skrbela druga ministrstva. Verjetno jim bo kmalu poslala še preostali del »posebnih ljudi«. Potem bo šele vesela.
