Bo to pretirano trošenje zdaj plačala iz svojega žepa ali pa ji bo ministrstvo za finance pogledalo skozi prste? (To isto ministrstvo, na katerem so prejšnji teden zatrdili, da MK »laže« o izravnavi plačnih nesorazmerij?) Kajti na drugi strani ministrica ne pozna pardona, vsak prejemnik vsaj enega kulturnega evra ji je dolžan natresti milijon papirjev, ki jih na veliko prekladajo in tudi izgubljajo, ne da bi se jim ljubilo pogledati, ali je z njim zgradil babilonski stolp ali milni mehurček. No, njej je seveda najdražje kaj amaterskega, kjer lahko tudi sama deluje »amatersko« – po tihem je podarila montažni studio Centra sodobnih plesnih umetnosti godbenemu domu v Ljutomeru, po tihem finančno podprla lokalne medije, čeprav so zamudili rok prijave itn. itn.
Popolni amaterizem osebe, ki si je drznila prevzeti resor, o katerem ni vedela absolutno nič, in se v enem letu tudi absolutno nič ni naučila, zaradi kritik pa si je dokončno nalila voska v ušesa, ima za kulturo na makro- in mikroravni uničujoče posledice. Na makroravni sta njeno neznanje in argumentacijska nebogljenost v vladi povzročila, da so kulturo degradirali na najnižjo točko v vsej zgodovini samostojne države. Na mikroravni kulturniki kot edini resor v pokriznem času ne doživljajo le vse bolj neznosnih finančnih klešč, ampak tudi arogantno birokratsko obravnavo, ki jih tretira kot a priori tatinske prosjake, ne pa temeljne nosilce družbe.
Pred petimi dnevi je zaradi razmer v Ksevtu in zaradi odnosa ministrstva do kulture Miha Turšič začel gladovno stavko. Gladovna stavka ni performans, kot iz naslonjačev otresajo ciniki, je skrajen ukrep, je postavljanje življenja na kocko za stvar, ki se nekomu zdi pomembnejša od življenja samega. Lahko na dolgo in široko debatiramo o tem, ali je Ksevt s svojim programom zadostil neštetim (ne)upravičenim pričakovanjem in ali je plod nore vizije (brez katere ni umetnosti) brez računovodskega krčmarja. A le popolna nevednost ali pa do konca zabit, privoščljiv provincializem, ki celo v govejem ansamblu prepozna umetnost, le v Ksevtu je ne, lahko ob tem zagnanem ustvarjalnem in investicijskem dosežku (edinem v kulturi v zadnjem desetletju) s kar 80-odstotno evropsko finančno udeležbo in s programom, za katerega je zaradi specifičnosti res potreben določen miselni napor, zaničljivo zamahne z roko, češ da gre le za samopromocijo. Očitno ne ministrica ne stroka na MK tega miselnega napora ne zmoreta. Zmoreta pa zavajanje javnosti, kar je zdaj javno razkril tudi prejšnji minister za kulturo Uroš Grilc, in cinično oholost. Vsak normalen človek bi na ministričinem mestu odšel v Moderno galerijo, sedel k stavkajočemu, mu prisluhnil, se z njim pogovarjal, mu pojasnil svoje videnje in ga prosil, naj ne ogroža svojega zdravja. Julijani Bizjak Mlakar se v njeni opitosti z oblastjo očitno zdi, da bo slovenska kultura rešena, ko bo kulturni proračun doživel ničlo, umetnikov pa ne bo več.
*ground zero: točka, ki je najbližje detonaciji
