Po vrnitvi na Jesenice smo dobili druge vzdevke. »Busanci«, »južnjaki«, »ta spodni« in »švedi«. Ljudje se potem zbegano sprašujejo ali so »bosanski Slovenci« ali »slovenski Bosanci«? Šved je še danes najpogostejša oznaka na Jesenicah za nekoga, ki je po poreklu iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ne glede na to ali je rojen na Jesenicah ali ne, čeprav nihče ne ve natančno, zakaj ravno šved. Ljudje so jo nekako vzeli za svojo in v zadnjem obdobju je dobila bolj pozitivno konotacijo, kot jo je imela pred dvajsetimi leti. Življenje z dvojno ali celo trojno identiteto je lahko mukotrpno, če človek doživi krizo identitete in ne ve, kam točno pravzaprav spada. Dogaja se, da oseba poskuša biti čim bolj podobna pripadnikom večinske skupnosti in ga potem »njegovi« izobčijo. Zgodi se lahko tudi, da ga iz večinske skupnosti ne sprejmemo medse in potem je na nikogaršnji zemlji. Če živi bolj po pravilih manjšinske skupnosti, ga pripadniki večinske skupnosti vidijo kot nekoga, ki se noče prilagoditi, in spet je v težavah.
Druga, veliko boljša opcija, je srednja pot. Treba je najti dolgoročno kombinacijo, ki bo na strpen in praktičen način zagotovila udobno vožnjo s čim manj tresljajev. Življenje v tem primeru je podobno vožnji ladje med čermi. Včasih so lahko skale zelo blizu, vendar se jim bomo izognili z dobro navigacijo na veliko zadovoljstvo potnikov in posadke. Takšen način življenja zahteva veliko odrekanja in potrpežljivosti, vendar je vreden vsakega truda.
Sociologi in antropologi poznajo pojem čebule, ko govorimo o večplastni identiteti. Vsak človek ima namreč več zunanjih identitet, od geografske, kulturne, etnične do krajevne. Vsak list čebule predstavlja eno identiteto, medtem ko je v sami »srčiki« naša zasebna identiteta. Če čebulo sekljamo, nam v oči stopijo solze.
Ko sem prišel v Singapur, je moja identiteta dobila novo, povsem drugačno komponento, ki je bila v Evropi popolnoma odsotna. Po singapurskih zakonih in pravilih igre je moja glavna zunanja identiteta postala »belec«. Tukaj imajo namreč klasifikacijo prebivalstva narejeno po rasah iz časov britanskega imperija, ko so kolonialisti želeli imeti distanco do azijskih ljudstev. Še pred nekaj leti so se ljudje v Singapurju delili na Kitajce, Malajce, Indijce in Evroazijce, zaradi vedno večjega števila novih migrantov iz drugih držav pa so klasifikacijo nedavno spremenili. Tako smo namesto Evroazijcev dobili »druge«. Naša družina štirih članov ima tako tri različne rasne kategorije: jaz sem »belec« znotraj kategorije »drugih«, žena je Malajka, medtem ko sta oba otroka kot Evroazijca prav tako uvrščena v kategorijo »drugih«. Uvrstitev v določeno rasno kategorijo je pomembna ne samo zaradi iskanja službe (raso in religijo je treba obvezno omeniti pri apliciranju za delovno mesto), ampak tudi občinskega stanovanja, saj ima vsaka kategorija pravico do omejenega števila stanovanj v določenem bloku, kar naj bi preprečilo getoizacijo in segregacijo med različnimi rasami in etničnimi skupnostmi na otoku.
Kljub 21. stoletju in vsesplošni informiranosti sta na otoku še vedno prisotna latentni rasizem in manifestni kompleks manjvrednosti. Prodajalci in gostinci bodo na splošno do belca veliko bolj spoštljivi in prijazni kot do gosta, ki ni pripadnik bele rase. Na drugi strani obstajajo legalni zakoni, ki onemogočajo Malajcu postati pripadnik vojaških specialnih enot ali poveljnik tankovske posadke. Z obrazložitvijo, da v primeru vojne s sosednjo Malezijo in Indonezijo ne vedo, kako se bo Malajec obnašal, saj bi bili v tem primeru na drugi strani »njegovi«, čeprav je zvest državljan Singapurja. 21. stoletje še ne pomeni, da smo dosegli visoko stopnjo družbenega razvoja. Na področju človekovih pravic in razumevanja drugih ter drugačnih nas v globalnem smislu vse skupaj čaka še veliko dela.
Ne glede na to, kje živimo, se bomo vedno soočali z izzivi, ki se jim se bo treba potrpežljivo prilagoditi. Prilagajanje in integriteta sta umetnosti, katerih se učimo vse življenje, ampak ravno v tem je naše bogastvo. Da živimo več zunanjih identitet hkrati z ogromno mero strpnosti in spoštovanja, tolerantna interakcija pa bo koristna za vse nas, saj je življenje en neskončen proces učenja.
Zadržimo vse sloje čebule. Kajti če bomo odstranili samo en del, se bodo večini v očeh pojavile solze.
Dr. Ahmed Pašić je aktivist, ustanovitelj civilne iniciative Ejga – za lepše Jesenice, trenutno na delu v Singapurju.
