Američani so svojevrstna mešanica narodov in idej. Veljajo za ne najbolj razgledane, a zato toliko bolj inovativne. In predvsem so narod, ki si zna poenostaviti življenje. Sicer včasih na malce nenavadne načine, ki jih Evropejci ne razumemo, a v primeru samodejnega menjalnika v avtomobilu jim moramo dati prav. Kar so oni odkrili v 40. letih prejšnjega stoletja, smo začeli v Evropi odkrivati 60 ali 70 let kasneje.
V osnovi ločimo med štirimi sistemi samodejnih menjalnikov. Prvi je robotiziran, ki je dejansko klasični ročni menjalnik, le da prestavljanje prevzame aktuator, ki nadzoruje sklopko in prestavljanje. Njegova prednost je nizka teža (okoli 40 kilogramov), slabost pa je dolg reakcijski čas oziroma cukanje, saj prestavljanje ni zvezno in potniki to občutijo, zato se na trgu ni prijel. Drugi samodejni sistem je menjalnik z dvojno sklopko – sestavljata ga dve sklopki, ki medsebojno preprijemata posamezen zobniški par, pri čemer so zobniki stalno v oprijemu, ena nadzoruje delovanje lihih, druga pa sodih prestav. Po zgradbi so precej bolj zapleteni, a delujejo izredno hitro in zvezno. Potniki dejansko ne opazijo, kdaj menjalnik prestavi.
Brezstopenjski menjalniki CVT so že dolgo znani v avtomobilski industriji, njihovi prednosti sta dobro prilagajanje glede na teren in ohranjanje stalnega števila motornih vrtljajev, ne glede na obremenitev. Veljajo za zanesljive, le zvok motorja je v tem primeru, ko med dvema konusnima valjema drsi jekleni trak in tako zvezno spreminja prestavna razmerja, malce nenavaden glede na klasični menjalnik. In četrti je povsem klasični samodejni menjalnik, ki ga avtomobilizem pozna že dolga desetletja in ki so ga z elektroniko in novimi materiali avtomobilske tovarne stalno izboljševale. Deluje prek hidravličnega pretvornika navora in planetnih zobnikov ter omogoča gladko zvezno prestavljanje.
Pa vendar samodejni menjalniki v Evropi počasi prevzemajo pobudo, pravi preboj so dosegli z uveljavljanjem menjalnikov z dvojno sklopko, ker se je o tem začelo takrat veliko govoriti in pisati po medijih, zato so tudi zbudili pozornost kupcev. Ovir na tej poti pa je kar nekaj. Pri Peugeotu tako govorijo o mitih, ki ovirajo povprečnega kupca pri dojemanju prednosti teh menjalnikov. Prvi mit je, da so ti menjalniki na voljo le v vozilih višjih cenovnih razredov, kar že nekaj časa ne drži – Peugeot, na primer, jih ima na voljo (bodisi robotiziranega bodisi klasičnega samodejnega) v tako rekoč celotni svoji prodajni paleti osebnih vozil od modelov 208 do 5008. Drugi mit je, da avtomobili s tem menjalnikom več porabijo. To so meritve ovrgle, poraba glede na model in motor je pri samodejnem lahko višja do 0,3 litra na 100 kilometrov, ponekod pa je celo nižja v primerjavi z ročnim menjalnikom. Tretji mit je povezan z dražjim vzdrževanjem – in tudi ta ne velja. Klasični samodejni menjalnik ne potrebuje nobenega večjega dodatnega vzdrževanja oziroma nič več, kot je predvideno za ročni menjalnik. In četrti mit govori o »dolgočasnosti« vožnje. Ravno zaradi tega je v elektroniki nadzora delovanja menjalnika vključen tudi program »sport«, poleg tega omogočajo ročno prestavljanje z ročicama ob volanu ali prek ročice menjalnika. Pri čemer so pri pospeševanju do 100 km/h primerljivi avtomobili lahko od sekunde hitrejši do sekunde počasnejši glede na ročni menjalnik.
Zato razlika dejansko ostaja le pri ceni, ta je v povprečju višja za okoli 1000 evrov. In tu je verjetno glavni vzrok, zakaj se kupci redkeje odločijo za samodejni kot ročni menjalnik.
