»Nismo si postavljali ciljev, kaj bomo spremenili, želeli smo preprosto odpreti novo polje, kjer bi marginalizirana skupina, ki je sicer zelo heterogena, širši javnosti predstavila svoj pogled na svet,« nam je razložila prva urednica časopisa in soustanoviteljica Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Tako imenovani O'Tone Prvi Kralj jo je poimenoval kar mati kraljica, s skupinico prvih, izjemno zavzetih prodajalcev, ki se je oblikovala okoli zavetišča na Poljanski, pa so si bili res zelo blizu. »Eden je žal že pokojen, drugi živi v stanovanju s partnerico, tretji je zaradi poškodbe v zavodu, eden pa je, kolikor vem, še v zavetišču,« še vedno po malem spremlja generacijo, za katero na žalost vedno znova prihajajo nove generacije brezdomcev.
Kako je časopis Kralji ulice iz študentskega projekta prerasel v mesečni časopis, ki je aktiviral brezdomne po vsej državi?Sprva je bilo res vse prostovoljno, poskusno, tudi v tiskarni so nam ga zastonj natisnili. Najprej le 300 izvodov, saj nismo vedeli, kako ga bodo ljudje sprejeli, niti kako bo šlo prodajalcem. Pri ljudeh in pri organizacijah, ki so delale z njimi, smo sicer preverili, kakšna se jim zdi ta ideja, toda vseeno nismo imeli previsokih pričakovanj. Nato pa smo v nekaj dneh naredili še dva ali tri ponatise. Če ne bi časopisa vsi tako dobro sprejeli, bi najbrž ostali pri enkratnem poskusu, zaradi odziva pa smo seveda nadaljevali. Kmalu se je oblikoval mešani uredniški odbor študentov, brezdomcev in strokovnih delavcev in v treh mesecih je izšla še ena številka. Vmes smo šli pogledat v Gradec, Bratislavo in Prago, kako oni to počnejo. Ker je bilo treba vse tudi finančno pokriti, se med drugim prijavljati na razpise, smo ustanovili še istoimensko društvo. Od takrat Kralji ulice izhajajo vsak mesec.
Se v čem razlikuje od drugih tovrstnih časopisov?V tem, da so glavni ustvarjalci brezdomni, da je to res njihov medij. Drugod so se te stvari profesionalizirale, ustvarjajo jih profesionalni pisci, ki so za to plačani, brezdomni ljudje pa časopis samo prodajajo. To je nekaj drugega. Pri našem časopisu je bistvo v tem, da je to prostor, kjer se lahko izrazijo, kjer sodelujejo v uredništvu in poročajo o tem, kaj doživljajo. Uredniško delo je tako sicer bolj zahtevno, ampak smiselno se nam zdi vzdrževati to vez, ki ljudi angažira na zelo različne načine. Mnoge je zelo potegnila kultura. Nekateri zdaj tudi sami ustvarjajo. Največjo vrednost vidim prav v tem, da jim to sodelovanje odpre nova vrata, nove možnosti in da dobijo uspešno izkušnjo, razširijo socialno mrežo ter posledično na drugih področjih kaj premaknejo.
So pa Kralji ulice najbrž edini časopis, ki se v tem času ni podražil.Verjetno res. Še vedno smo tudi zavestno črno-beli in brez oglasov. Saj smo dobili že nekaj ponudb, a jih nismo sprejeli. Za nas bi bil to neprimeren vdor v ta avtonomni prostor.
Nezanemarljivo ni najbrž niti vaše sporočilo, da prodajalci sami odločajo, kaj bodo z zasluženim denarjem, tako kot vsi mi.V nobenem primeru ni naloga javnosti ali strokovnjakov, da odraslim osebam zapovedujejo, kaj naj delajo s svojim denarjem. Četudi bi želeli, ne moremo biti uspešni. Lahko pa odpiramo nove možnosti, nove prostore in potem posameznik sam spozna, kaj mu odgovarja. Naše izkušnje kažejo, da ko se ljudem z izkušnjo brezdomstva življenjske razmere izboljšajo, postanejo njihove prioritete drugačne. Za nekoga, ki je v eksistencialno ogrožajoči situaciji, pa res ne moremo od zunaj presojati, ali so mu pomembnejše cigarete ali higienski pripomočki.
Že pred leti ste opozorili, da je cestno brezdomstvo le vrh ledene gore in da obstaja še vrsta prikritih brezdomcev. Kdo so ti?Ljudje, ki so tako ali drugače stanovanjsko ogroženi. Ni nujno, da so na cesti, morda živijo v negotovih razmerah in so le korak stran od tega, da izgubijo še to. Nimajo podpornih mehanizmov, nimajo socialnih mrež, nimajo prihrankov, niso – tako kot mi – vpeti v druge družbene sisteme. To so na primer ženske v varnih hišah. Zaporniki. Tudi par v najemniškem stanovanju lahko krije stroške z dvema socialnima podporama; če se razideta, pa en sam ne zmore več. Podobno je z družinami. Ženske zato pogosto raje potrpijo, živijo tudi pod grožnjo nasilja, samo da se izognejo ulici. Zelo hitro se tudi ljudem naberejo dolgovi. Ljudje z izkušnjo brezdomstva so res zelo pogosto zadolženi, to pa je potem breme pri iskanju zaposlitve. Dolgovi zelo hromijo. Tako kot države in podjetja tudi posameznike.
Zdi se, da je diskurz, da je vsak kriv za svoje težave, vedno bolj prisoten.Slabše ko so razmere, manj ko je dela, težje ko je priti do stanovanja, močnejši je diskurz osebne odgovornosti. Tistim, ki so izpadli iz sistema, ljudje še raje žugajo: »Spravi se delat!« Kot da bi s tem sami sebe prepričevali, da je vse odvisno le od posameznika in da skupnost ne šteje nič. S takšno ideologijo v resnici škodimo sami sebi. Vso odgovornost za družbene probleme prelagamo na posameznika, ne vidimo pa, kaj lahko zgradimo kot skupnost. Seveda bi vsi z veseljem delali, živeli v stanovanju, v harmonični skupnosti, ampak za to je treba vzpostaviti določena skupna izhodišča.
Mnogi zavračajo pomoč in se ne želijo vključiti v vaše programe. Nekateri se nočejo niti registrirati kot prodajalci časopisa in prosijo za denar s samo enim izvodom. Zakaj?Tudi jaz tega ne razumem, vidim pa, da so prav ti ljudje najbolj ogroženi. Lahko doživljajo hude duševne stiske, ki jih pogosto lajšajo z različnimi psihoaktivnimi snovmi, zaradi česar potrebujejo več denarja in podobno. Nič od tega ni dobro izhodišče za vstop v takšne recipročne odnose, kot jih zahteva prodaja Kraljev ulice. Lahko da so že poskusili prodajati, pa jim ni šlo. Vse, kar ostane, je, da čakamo na trenutek, ko bodo sami pripravljeni pristopiti. Raziskave kažejo, da je zato zelo pomembno, da so programi za odvajanje lahko dostopni. Pri nas žal ni tako. Oseba mora na primer najprej abstinirati, preden se vključi v odvajanje, v tem času pa se ji na cesti zgodi marsikaj. Tisti, ki imajo vsaj streho nad glavo, lažje prestopajo te pragove kot tisti, ki nimajo več česa izgubiti. Za javnost pa je seveda lažje projicirati v te nedisciplinirane prodajalce, kako so grozni, kot v njih videti odsev naše družbe.
Vaše opozarjanje, da bi bilo reševanje brezdomstva cenejše od njegovega vzdrževanja, tudi še ni naletelo na prava ušesa.Ohranjanje brezdomstva pomeni, da se sprejme to, da so ljudje na cesti, in da se rešuje težave, ko je že prepozno. Dober primer za to so ljudje, ki izpadejo iz zdravstvenega sistema. Ti ljudje pogosto potrebujejo nujno pomoč, a zanjo nimajo denarja. Ta pomoč je nato dražja tudi za skupnost, kot če bi jim bile zdravstvene storitve dostopne takoj, brez omejitev. Do zdaj so nam iz Feantse, evropske zveze organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomstvom, sporočali, da obseg brezdomstva v Sloveniji še ni tako velik. Se sicer povečuje, ampak lahko bi ga še pravočasno rešili s finančno podprto nacionalno strategijo in konkretnimi cilji, usmerjenimi predvsem v varno nastanitev v kombinaciji s podporo, s sistemom socialne pomoči in zaposlovanja. Ministrstvo za socialne zadeve je za vprašanja brezdomstva dovzetno, ministrstvo za okolje in prostor pa jih še kar ignorira. In dokler bo tako, bomo zelo težko to problematiko celostno reševali na nacionalni ravni.
Kritični ste tudi do dobrodelnosti. Zakaj je po vašem mnenju tako nevarna?Bolj se državne strukture rušijo, več je različnih dobrodelnih akcij. Seveda lahko te naredijo veliko dobrega, toda po mojem mnenju gre največkrat za impulzivne, nedomišljene, nestrokovne akcije, ki projicirajo pričakovanja ljudi, kaj bi tisti, ki so v stiski, potrebovali in kaj bi morali s to pomočjo narediti. Vedno se izbere domnevno najbolj uboge, ki naj bi si dobrodelnost zaslužili, recimo ženske, otroke, hendikepirane, in izključuje ljudi, ki naj si je ne bi. Toda hendikep ni vedno viden navzven. Presoja, kdo si pomoč zasluži in kdo ne, je zato lahko izjemno krivična. Ljudem dobrodelnost daje občutek, da so nekaj naredili, in zbuja vtis, da ne potrebujemo ne socialne države ne premišljenih konsistentnih mehanizmov, ki bodo po pravični logiki skrbeli za solidarnost med nami. Revščina ne more biti sprejeta kot naravni pojav, ampak jo je treba sistemsko reševati.
