Ivo je praktično že inventar Ambroževega trga, saj je v bližnjem zavetišču za brezdomce na Poljanski najstarejši prebivalec, tam je že od leta 1994. »Presneti dež,« se vznejevolji na začetku pogovora. S tem je pojasnil, zakaj ga nisem našel na njegovem najljubšem mestu pred fotokopirnico, niti na postaji pred trafiko ali na klopcah med drevesi. »Pred desetimi leti sem šel dol na trg vsak dan, zdaj pa ne morem več, ko dežuje. Zato ni danes nič zaslužka,« je pokazal nekaj malega kovancev, ki so mu ostali še od predvčerajšnjim. A vse dni, ko mu jih vreme omogoča, še vedno prebije na trgu. Tam vedno prijazno pozdravi z »dober dan«, vpraša, če bi bilo kaj drobiža, in se v vsakem primeru zahvali.
Prosjači za kavo in hrano
»Tudi ko sem bil še pijanec, nisem bil napadalen, mi pravijo. Vedno pozdravim, hvaležen sem za vsak drobiž, tudi en cent, pa tudi če človek ne da nič, mu ne zamerim,« pojasnjuje. Zameri pa, ko očitajo klošarjem, zakaj se ne spravijo delati. V tem primeru razloži svojo zgodbo, pokaže na stopala in pojasni, zakaj se vsak dan s težavo prebije na trg in pri tem za nekaj sto metrov porabi pol ure. »Leta 1994 sem bil zaradi hematoma 45 dni v komi in od takrat nimam več pravega ravnotežja. Od takrat ne morem več delati. Že deset let sem bil prej na ulici, po vsej Jugoslaviji, ampak sem se lahko sam preživljal kot gradbeni delavec, s svojimi rokami.« Tako je tudi pristal v zavetišču.
Natančno se spominja tudi druge grozne prelomnice v svojem uličnem življenju. »22. decembra 1998 sem bil prepeljan v urgentni blok kliničnega centra. Tri mesece sem bil na travmatološkem oddelku in ostal brez dela prstov na nogah, zato komaj hodim. Pametnega sem se delal in pijan zaspal v Cukrarni ter dobil ozebline,« je pojasnil. Od takrat ne pije več, zato zdaj prosjači za kavo in hrano. Povprečno dobi med pet in deset evrov na dan, zaradi dolgega staža na trgu pa ima tudi že nekaj rednih strank. »Skoraj vsak dan mi dajo po 10, 20, 50 centov, nekateri tudi dva evra. Cent po cent in se nabere.« Po njegovih izkušnjah so bolj radodarni ljudje, ki tudi sami nimajo veliko. »Bogataš se ne bo ločil od denarja, revež pa si bo lažje odtrgal od ust, ker razume,« pojasni.
Mami še vedno pošilja denar
Tudi sam potrjuje to pravilo, saj mami približno vsaka dva meseca, ko jo obišče v Šenčurju, vedno prinese tudi nekaj denarja in ji ga tudi pošilja, ko ga dovolj nabere. S kolegi sostanovalci so pred leti zbrali tudi donacijo za mariborsko zavetišče za brezdomce. Pravi, da je razlika med pravimi klošarji in narkomani prav v odnosu do ljudi. »Klošar izhaja iz francoščine in pomeni berač. Mi prosimo za vbogajme, pomoč,« je presenetil s premišljenim prebliskom in nadaljeval: »Oni pa so napadalni, ker potrebujejo naslednji šus. Odganjajo ljudi in tako tudi na vse nas mečejo slabo luč.« Prave klošarje se da prešteti le še na prste ene roke, je dodal. »Veliko jih je umrlo, tudi tista dva, ki sta me rešila,« je povedal. A pri 56 letih se s tem ne obremenjuje preveč: »Ko me bo vzelo, me pač bo.«
Da je jutri dan brezdomstva, ga ne gane najbolj, saj meni, da ni dovolj, da se jih večina spomni enkrat, dvakrat na leto, potem pa jih spet pozabi. Je pa vseeno dobrodošlo, saj ozavešča ljudi, dodaja. »Prav je, da se ljudi opozarja na to in da ne vidijo le samih sebe. Ozavestiti jih je treba, saj smo tudi brezdomci ljudje, predvsem ljudje in ne neki drek na dnu,« je sklenil zamišljeno. Medtem pa še enkrat pogledal v na pol prazno pest in pomignil, naj mu dam nekaj drobiža. »Hvala, lep dan. Spomni se še drugič kaj na mene.« Ko sem pritrdil, je dvignil palec v smislu »v redu si« in se dalje zatopil v srkanje turške kavice na klopci pred zavetiščem.
