Jedilnica v hiši na Poljanski 45b za visokim betonskim zidom je v rumeni svetlobi s simpatičnim božičnim drevescem delovala nekako spokojno, ko so se njeni prebivalci pripravljali na ogled večernih poročil. Druščina gospodov v letih, od katerih se je zgolj eden približno prilegal stereotipu klošarja, nas je prijazno, a previdno sprejela. Najbolj zgovorni Roman, ki ima z dvema desetletjema tudi najdaljši staž v zavetišču, ni okolišil: »Najprej bosta prispevala pod smrečico ali pa gresta po pire in litrco v trgovino.« V zavetišču sicer obstaja pravilo bivanja brez alkohola in predvsem brez drog, a vodja zavetišča Boris Kosec stalnim prebivalcem včasih pogleda tudi skozi prste, kar so si s primernim vedenjem in dobrim odnosom izborili tudi sami, je pojasnil Roman.
Roman je na neki način tihi vodja skupine trinajstih brezdomcev, ki so svoje ulično bivališče vsaj delno zamenjali za življenje v brezdomski skupnosti. Tam imajo stalno posteljo, kopalnico, jedilnico, enkrat na dan kosilo, zato pa prispevajo del socialne pomoči ali pokojnine v višini okrog 140 evrov. Za druge stvari poskrbijo sami. Sami sestavljajo urnik čiščenja, skrbijo za higieno pa tudi za zelenjavni vrt in skupni nakup hrane za večerjo. Ko sva se s fotoreporterjem vrnila iz trgovine s pločevinkami, se je zbranim razvezal jezik. »Na prste ene roke lahko preštejem res prave klošarje, ki so še v Ljubljani. Eden je v parku pred sodiščem, drugi v Štepanjskem naselju, tretji v Trnovem, četrti pa je naš tukaj Ivo Čekič,« je pojasnil Roman, ki je prej vrsto let tudi sam preživel na ulici. Ko se je odvadil alkohola, mu tudi ulica ni bila več tako domača, sam od sebe se je pozneje odvadil tudi kajenja. Zdaj ima redne stike z družino in priznava, da ni več klošar.
»Nažica« dovolj, da pošlje tudi svoji materi
Čeko je, medtem ko je zadovoljno pospravljal klobaso, zamomljal: »Na ulici sem že od leta '84.« Posteljo ima rezervirano v nekdanji ženski sobi v pritličju, saj zelo težko hodi in se ne more povzpeti po ozkih stopnicah. Vsak dan še vedno resno opravlja svoje poslanstvo klošarja in redno »žica« denar. Nabere dovolj, da nekaj pošlje celo materi, nekaj pa razdeli med kolege v zavetišču, ki vsak večer nasitijo njegovo veliko lakoto in za skromno plačilo zanj opravijo tudi čistilna opravila. Njegov stalni prostor, kjer ga s košatimi brki, okroglim obrazom in zajetnim telesom ne morete zgrešiti, je na Poljanski pri pošti ali čez cesto na avtobusni postaji pri Šempetrskem mostu. »Mi smo vedno imeli manire. Prosim, hvala, dober dan. Nikoli nismo rinili v ljudi. To nas razlikuje od odvisnikov, ki so agresivni in vsiljivi in tudi nas spravljajo na slabi glas,« je pojasnil osnovno odliko klošarja. Menda so odvisniki že popolnoma zavzeli središče mesta ob Ljubljanici.
Gostoljubje klošarjev se je izkazalo tudi v praksi. S fotografom sva dobila vsak svojo klobaso z veliko porcijo gorčice, po vrhu pa še pivo iz njihovega fonda. Roman naju je nato odpeljal do prenočišča. V tesni sobici je bilo nakopičenih kakšnih sedem pogradov, zgornji deli večinoma obloženi z raznimi stvarmi, spodnji pa za spanje. »Tukaj gori boš pri oknu. Ti prinesem posteljnino in še dodatno odejo, da te ne bo zeblo, saj imamo ponoči priprto. Posteljo pa si boš kar sam pripravil,« je pripomnil. Pozorno je opazoval in začel zbadati: »V vojsko pa nisi hodil, ne.« Sledil je ogled na pol pokvarjene kopalnice, predaja brisače in potem voljno. Stereotipom navkljub je presenetila urejenost enega od stranišč. »Za to jaz skrbim. To stranišče je samo za tiste, ki znajo skrbeti za čistočo, zato ga imamo pod ključem,« je pojasnil Dominik, športni navdušenec v skupini, ki se je naslednje jutro odpravil na biatlonski svetovni pokal na Pokljuko in obisk k očetu na Gorenjsko.
»Zakaj prihajate le za božič in novo leto?«
Po vrnitvi v jedilnico se je pogovor ob pivu še nekoliko bolj razživel in oglasili so se tudi tišji člani druščine. »Zdaj boš pa doživel, kako spijo klošarji,« se je režal Roman, Francl, ki je sedel za sosednjo mizo, pa dodal: »Ne, ne bo. Saj ne bo spal pod mostom, kot smo mi včasih vsako noč.« V Ljubljano je prišel, ko je dobil delo kot krovec, nato pa tukaj tudi ostal, čeprav dela zanj ni bilo več. Vsak dan se odpravi po mestu, sključen, utrujen in oborožen z žganjem ter cigaretami. »Včasih sem imel najboljši prostor v Ljubljani, tam pod Poljanskim mostom. Nikogar nisem vabil, ker je bila sicer takoj gneča. Prav toplo je bilo, ker je bila zraven toplotna inštalacija, ko pa so jo obnavljali, so tudi mene vrgli ven,« se spominja lepih in grdih trenutkov na ulici. Ta je tudi njega že lepo zdelala, saj je vso noč kašljal, po vrhu pa je imel na arkadi še čisto svežo rano.
Večer je odprl tudi resne kritične pogovore. »Daj, povej mi, zakaj novinarji pridete vedno za božič in novo leto, ko tudi večina drugih kaj prinese in nam ne gre tako slabo? Tudi nekatere znane osebnosti pridejo zgolj zdaj, po možnosti s seboj pripeljejo še kamere in se tako pokažejo kot veliki junaki, potem pa jih vse leto ni na spregled,« me je nekoliko v zadrego spravil Roman. Zanimivo je, da so klošarji med seboj bolj solidarni kot drugi do njih. Čeprav imajo malo, še to delijo. Tako je tudi Roman daroval od svoje pokojnine za kranjsko in mariborsko zavetišče, napoved o zapiranju slednjega pa ga je zelo razburila. »V Mariboru so bili nekoč najbolj napredni, imeli so prvo javno kuhinjo, urejeno zavetišče in druge stvari. Zdaj pa glej. Ne morem verjeti,« je bentil in ob tem okrcal še Ljubljano. Med razdeljevanjem kosila in prijaznim pozdravljanjem prišlekov naslednji dan je razložil, da bi včasih potrebovali več toplih obrokov, ker jih morajo zdaj tudi razpoloviti, da dobijo vsi vsaj nekaj. Vedno so v hiši potrebne tudi brisače, spodnje perilo, nogavice in spodnje majice.
Noč je minila mirno in tudi napovedanih potegavščin novemu sostanovalcu na srečo ni bilo. Pozdravi za dobro jutro so se vrstili, ob zajtrku pa se je razgovoril tudi Tadej, hišni tehnik in informatik, ki je zvečer skrbel za glasbeni program in se posvečal predvsem računalniku in radiu. »Zanimivo bi bilo vprašati kakšnega psihologa, zakaj nas toliko različnih tipov zdrži ves dan skupaj in se dobro razumemo. Po mojem zato, ker nihče od nas ni materialist,« je razvil zanimivo in verjetno tezo ter pogledal čez visok betonski zid. »Za tem zidom, rečemo mu tudi berlinski, je popolnoma drugačen svet. Če bi vsi delovali tako kot mi tukaj, bi nam šlo vsem skupaj bolje. Poglej le, koliko podnajemnikov je samo tukaj v Ljubljani. In kaj so navsezadnje oni drugega kot brezdomci, ki lahko hitro ostanejo tudi brez tuje strehe nad glavo,« je bridko sklenil Tedi. Pri tem se je spomnil veliko bolj prijetne božične anekdote, ko so klošarji pogostili Ljubljančane. V dar so od mesarja dobili odojka in namesto da bi ga pojedli sami, so ga skupaj z vinom razdelili na tržnici in zbrane prispevke darovali za pediatrično kliniko.
