Krivcev, da se načrti že pet let ne premaknejo nikamor, je več. Svoje so vsekakor prispevali državni organi, ki so si mirno vzeli mesece, celo leta, da so pripravili kupe dokumentov, iz katerih je javnost na koncu končno izvedela, da načrtovani gradbeni posegi na območju propadajočega Plečnikovega stadiona ne spoštujejo zahtev slovenske zakonodaje s področja varovanja pred hrupom.
A levji delež odgovornosti leži na družbi Bežigrajski športni park, ki je v solastništvu družbe GSA Joca Pečečnika, Mestne občine Ljubljana in Olimpijskega komiteja Slovenije. Družba je vedela, da bodo načrtovani gradbeni posegi preglasni, saj so mejne vrednosti hrupa natančno predpisane in predvidljive, a se jim kljub temu ni prilagodila. Bežigrajski športni park je svoj prav raje poskušal izterjati z neuspešnimi in dolgotrajnimi pritožbami.
Čeprav občina s spreminjanjem občinskega prostorskega načrta in država z napovedmi o skorajšnji spremembi uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa Bežigrajskemu športnemu parku obljubljata pomoč pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja, pa projektu naproti stoji potencialno še večja ovira. Na sodišču namreč teče spor o lastništvu 8900 kvadratnih metrov velike parcele med stadionom in bližnjimi Fondovimi bloki. Zemljiška knjiga lastništvo spornega zemljišča pripisuje občini, a stanovalci Fondovih blokov vztrajajo, da gre za njihovo funkcionalno zemljišče, ki ga občina ne bi smela kot stvarni vložek vložiti v družbo Bežigrajski športni park.
Ob tem je šokantno, da občina (vsaj uradno) nima rezervnega načrta za najhujši možni scenarij, saj so pred časom povedali: »Verjamemo, da bomo uspešni v sodnem postopku, zato se s hipotetičnim negativnim izidom in posledicami ne ukvarjamo.« Zatiskanje oči pred morebitnim negativnim razpletom je od občine neodgovorno, saj lahko sodba v korist stanovalcev temeljito zamaje odnose med solastniki družbe Bežigrajski športni park: brez tega zemljišča bo občina izgubila svoj 28-odstotni solastniški vložek, Pečečnik pa brez tega zemljišča ne bo imel kje graditi treh poslovnih objektov. Mu bodo potem »samo« stolpnica, podzemne garaže in nov stadion dovolj? Bo občino tožil za povrnitev domnevno 20 že vloženih milijonov evrov, če ne bo dovolj?
Mogoče pa je ravno izguba te parcele priložnost, ki jo Plečnikov stadion potrebuje, da za prihodnje generacije ostane takšen, kot ga je zasnoval veliki arhitekt. Upamo lahko, da bi zaradi pomanjkanja površin za gradnjo tržno zanimivih objektov investitorji evtanazirali megalomanski projekt in pripravili novo rešitev, ki bi spoštovala prizadevanja za ohranitev tega spomenika, tudi če bi to pomenilo, da bi prenovo stadiona moralo financirati mesto. Od občine, ki se rada pohvali, da je za prenovo Plečnikove hiše porabila skoraj 2,3 milijona evrov, bi namreč pričakovali, da ji vlaganje denarja v nepogrešljiv del Plečnikovega ustvarjalnega opusa ne bo odveč.
