V zahodni kulturni hemisferi je v tem smislu najbolj primitivna ameriška kultura. Ta se enostavno ni izvila iz infantilne faze osvajalcev, ki so si s klanjem utirali pot k plenjenju bogastev, in ki je smrtni obračun vedno razumela kot pravico močnejšega, da si vzame, kar želi. Prav to paradigmo je za junaško naredil in po svetu razširil Hollywood. Sankcioniranju individualnega nasilja se v ZDA vse do danes zoperstavlja argument pravice do zasebne obrambe, ki se sme začeti, preden sploh pride do napada. Rodovni zob za zob, se pravi primitivno Hamurabijevo talionsko pravo maščevanja pa je prevzela tudi država – smrtna kazen nima nikakršnega drugega družbenega učinka (ne zmanjšuje stopnje kriminala, nima preventivnega učinka in povzroča enormne stroške) kot ohranjanje ideologije domnevno od boga dane zverinske narave nepoboljšljivega človeka, ki si zasluži smrtno kazen. Amerika po številu vojn zunaj svojih meja, po oboroženosti državljanov, po številu (dosmrtnih) zapornih kazni in usmrtitev ter po »civilnih« množičnih pokolih sodi v svetovni vrh.
Skoraj neverjetno je, da lahko ima tako razvita družba tako slepo pego, da ne zna uvideti v nebo vpijoče korelacije med državnim, zakonodajnim in zasebnim nasiljem. Še najbolj racionalno pojasnilo za to »slepoto« se zdi tisto, da se odločevalci počutijo dovolj varne (zastražene v svojih izoliranih rajih), ljudje pa dovolj ne-varne, od države nezaščitene, da se jim zdi, da morajo za pravico, kot jo razumejo, in za varnost poskrbeti sami. »Kultura« pobijanja je torej v sami srčiki ameriške kulture, strelski pohodi dijakov in študentov nad vrstnike pa očitno že tudi; dobili so domovinsko pravico. Z obojim so se Američani sprijaznili, postali so, kot je rekel Obama, »otopeli«, »to je postala rutina«. In dobili so nov učni predmet: kako ravnati v primeru napada.
Preiskovalci in mediji se – kljub očitnemu dejstvu, da gre za »rutino«, ki je ne pozna nobena druga država na svetu – še vedno vsakič strastno osredotočijo na storilce, na posameznike, ne na fenomen. Besno brskajo po osebnih biografijah, iščejo ločene starše, zlorabe v otroštvu, neugodne socialne okoliščine, etnično in versko pripadnost (v zadnjem primeru se jim je zdelo pomembno, da je bil mladenič irski potomec, ki naj bi podpiral Iro – kaj neki naj bi imel osvobodilni boj s pokolom dijakov?), nesrečne ljubezni, obsedenost z računalnikom ali spornimi internetnimi stranmi, skratka milijon dejavnikov, ki naj bi vznemirjenim ljudem in obupanim staršem prinesli neko (kvazi) psihosocialno razlago za dogodek. Vsakič se obupno trudijo izpostaviti njegovo ekscesnost, izjemnost, nihče pa noče slišati vprašanja, ki je na dlani: zakaj se to dogaja samo v ZDA? Zakaj ne v večini drugih držav na tem svetu, kjer družine ravno tako razpadajo, socialna, etnična in verska problematika pa je enako pereča, morda še hujša? Kako torej skozi te partikularne usode mladih morilcev in skozi univerzalni kontekst mladostne frustriranosti, brezupa in iskanja identitete pojasniti fenomen znotraj ene same družbe? Kaj imajo ZDA specifičnega, kar omogoča to očitno neustavljivo širjenje prav te posebne vrste samomora skozi umor?
Strokovnjaki, ki proučujejo samomor, poleg osebnih psiholoških razlogov omenjajo prav padec tabuja samomora znotraj družine ali skupnosti. Ko se nekdo znotraj družine ubije, je to za druge družinske člane znamenje možnega izhoda iz stisk, ko je samomor kulturno pogojen, kot na Japonskem, se ta izbira celo legitimira in prinaša slavo – ta je gotovo eden izmed razlogov tudi v ZDA, četudi je tam slava negativna. Ne zgolj intimno psihološko stanje, tudi kulturni okvir, v katerem neka praksa doživi odmev, torej prispeva k njenemu širjenju, k medsebojni identifikaciji storilcev – nastaja subkultura, množični fenomen, »rutina«. V ZDA je tabu množičnega pobijanja nedolžnih sošolcev očitno padel enako radikalno kot že zdavnaj prej tabu pobijanja staroselcev, zapornikov in (nebelih) državljanov na ulicah. Ko je usmrtitev rutina države, in to tako tista vsakodnevna policijska na cestah kot ona skrajno perverzna, gledališko inscenirana rutina v kaznilnicah, z gledalci, pa seveda še tista na oddaljenih celinah, kjer nenehno pobijajo ameriške »sovražnike«, takrat ni čudno, da ob vsakem novem pohodu kakšnega iztirjenega mladeniča vsi odigrajo iste vloge: starši so obupani, policija zgrožena, politika zaskrbljena, varnostniki pomnoženi – otroke pa v šolah učijo, kaj narediti, če zaslišijo strele. Kot bi živeli v Siriji. Vsi pristajajo na vzgojo v strah, ne da bi se zavedali, da ravno strah še tako varno okolje spreminja v paranoično in s tem idealno za izbruhe nasilja. Za smrt.
