Če je vladno delovanje katastrofa, pa je enako katastrofalno tudi odzivanje na godljo, ki so jo zakuhali. Erjavec ne prekine niti dopusta. Čeprav je cela sosednja država enoumno na nogah – tako enoumno, da človeka zmrazi. Tako zaslepljeno, da povsem pozabijo, da je tudi njihov sodnik Vukas majčkeno mešetaril in to delno tudi priznal, prisluškovanje sosednji državi razglasijo za domoljubje, četudi so pred leti vehementno obsodili slovensko prisluškovanje Sanaderju. A pustimo presojo te strašljive predvolilne predstave Hrvatom. Poglejmo, kaj naredi Cerar.
Prva poteza je dobra, odstavi oba klepetalca. A za drugo, enako nujno, mu že zmanjka jasnovidnosti, poguma, načelnosti: Erjavec, že drugič v dveh mesecih objektivno odgovoren, da bolj ne more biti, ostane Nedotakljivi, ker Cerar Etični pač da več na svoj obstanek na oblasti kot na državotvorno politiko. Boji se Erjavčevega maščevanja. In ta je res že strmoglavljal vlade. Cerar torej žrtvuje načelnost in se zateče v pravno žlobudravščino o tem, kako Hrvati ne morejo odstopiti od sporazuma, četudi je že vrabcem jasno, da bodo, in to za vsako ceno. V luči skorajšnjih volitev po vsem tem cirkusu jim kaj drugega tudi ne preostane in prav nič jih ne more prisiliti, da ostanejo, pravo gor ali dol, tudi če delajo v lastno škodo. Bruselj pa ima nedvomno pomembnejše delo kot ukvarjanje z dvema balkanskima butljema, ki v lavorju vode nenehno producirata apokalipse.
No, medtem je vročina nekoliko popustila in Cerar je hrvaškemu premierju Milanoviću napisal pismo. Sliši se ok, kot nekakšno pozno dozorelo spoznanje, da je treba kraval ustaviti in popraviti, kar se popraviti da. In Milanović je medtem očitno tudi že seštel dva in dva in ugotovil, da so dobro načrtovane nacionalistične bakanalije ljudi sicer razvedrile, a zdaj bo spet potreben kanček realpolitike. In je odgovoril, da sicer vztraja pri svojih stališčih, da pa predlaga srečanje, da je pripravljen priti v Ljubljano. To je bila torej za trenutek tista krhka, nestabilna točka ravnovesja, potencialno premirje, ko obe strani streznjeno dojameta nasprotnost stališč, a tudi razumeta, da bo treba živeti naprej, tudi »dan potem«; da je treba te razlike skrajno tenkovesno in umirjeno predebatirati. Če je to seveda politika, ne maščevalni gostilniški čvek o gnilem sosedu, ki se konča z novimi klofutami. Politika je, da celo najhujši sovražniki ne prekinejo komunikacije, ampak sedejo za mizo in celo po tisočih ali milijonih mrtvih dosežejo sporazum, mučen, kompromisen, pa vendar tak, da nekaj ustavi (norost), nekaj uredi ali vsaj zgladi. In kaj naredi Cerar ob Milanovićevem predlogu? Odgovori mu: Ne hodi na obisk. To je njegovo sporočilo kolegu (tako se vsaj imenujeta, kadar v Bruslju složno kimata velikim). Neotesano, pičlo, slovenceljsko sporočilo. Kdo zaloputne vrata nekomu, ki trka? Tista politika, ki svojo frustriranost ob »velikih« zdravi s trmarjenjem na drugi strani, a nam ravno tako škoduje? Zakaj Cerar ni pokazal vsaj malo politične modrosti v situaciji, ki smo si jo zakuhali sami? Zakaj se premierja ne bi srečala, se pogovorila, izmenjala pogledov in načrtov za naprej? Zakaj ne bi civilizirano na koncu podala izjav o razlikah in vendar o normalizaciji odnosov, v času, ko je pol Slovenije na Hrvaškem, pol Hrvatov pa v slovenskih firmah? Ne. Cerar na svojem kupčku dvignjenega grla spet zapleteniči o pravnih pravilih, o neodstopljivosti in bla, bla, kot bi bil učitelj na pravni fakulteti, ne pa politik, ki mora vedeti, da realnost v vsem prekaša teorijo. Milanović pa na svojem kupčku užaljeno kukurikne: »Ne, brate, preveč«. Nikjer širine, nikjer dolgoročne, dobronamerne misli. Dva stila, isti rod. Rod cverglov.
In ob vsem tem, če dobro razumem vso zadevo, tisto, kar sta si po telefonu obetala naša komplotarja, sploh ne bi bila kakšna zmaga. Celo glede Piranskega zaliva, ki je razkuril Hrvate, po tej »kontaminirani« inačici ne bi dobili tega, kar smo zahtevali, da o kopenski meji ne govorimo; še Jorasa nam bi vzeli. Se pravi, da bi spet imeli kraval, na obeh straneh. Razen… razen če vse skupaj sploh ni res. To je namreč v sobotnem intervjuju za Večer nakazala – ministrica za kulturo, Julijana Bizjak Mlakar: »Premalo jasno pa je bila vodena komunikacija z javnostjo, da gre po vsej verjetnosti za ponaredek prisluhov pogovorov med arbitrom in agentko.« A res? Ponaredek? Se je vladni blodnjavosti pridružila še ona ali pa smo pred novo opereto?
