Frančišek se ti torej kot kak pravljični palček pelje med velikani, gromozanskimi vozili, ki jim moje kulturno srce ne ve niti imena, ve pa, da eno stane več kot prelepo trisobno stanovanje v Portorožu, da za kilometer vožnje porabi toliko goriva, kot bi ga naš Frančišek, če bi iz Washingtona v svojem fiatu po kopnem in vodi (če ne bi imel kot Jezus časa za pešačenje po morju) odbrzel domov v Vatikan, in da v zrak izpusti toliko strupenih emisij, kot nam jih sto tistih eko volkswagnov. Tako ti torej sveti oče priropota pred ameriške kongresnike in jim začne brati levite o njihovih grdih naftnih prdcih in o prelepih vrtovih, kjer nič ne smrdi in se nihče z brcami ne prikomolči do milijona zabojev jabolk, saj mu na dan zadostuje že eden ali dva sadeža spoznanja.
Pa kaj nam ta človek dela? Komu naj zdaj verjamemo? Tistim božjim zastopnikom od prej, ki so take vrtove namenjali predvsem svoji lastni meditaciji, za capinčke zunaj zidov pa bo že poskrbel – saj vemo kdo? So torej tisti v škrlat odeti možje elegantnih gibov s spoliranimi nohtki in vse tiste njihove rezidence, kjer jih užaloščeno že leta čakajo najlepše keramične ploščice in najbolj navolančkane spalne srajce, history? So passé? In kaj se torej nosi v katolištvu danes? Je še prav izvajati smrtno kazen, kot jo je Cerkev toliko stoletij, ali ne? Je še dovoljeno otroke vodit v zakristijo ali ne, je še treba geje kamenjat ali ne, je treba ženske, ki so naredile abortus, in one, ki so nezakonsko noseče, pometat v vodnjake ali ne, je treba ločence brcniti po cerkvenem stopnišču ali ne? Kako naj se ubogi današnji vernik znajde? Kdo ima tu prav?
Visoki zastopniki Američanov, ki praktično vsi prisegajo na Sveto pismo, so se nemudoma zdramili: To pa ne! Brigaj se za molitvice, Francelj, sadi eko kumare v vatikanskih vrtovih, v naš biznis pa se ne mešaj, jebenti! Tudi sam Obama, ki bi dal vse za boljši jutri svojih otrok in je zato sklenil, da bi bilo treba najprej še Arktiko navrtati in pogledati, kaj lahko iz nje iztisnejo, je ugotovil, da je bil čas za to okoljsko mašo zaušnico nekoliko preuranjen.
Tudi Angela Merkel ima zgodb o avtomobilih čez glavo. Neki uradnik, odgovoren za vozni park vlade republike Slovenije, jo je tebi nič, meni nič uporabil kot ultimativen alibi, da se mora naša jara gospoda vozit le v najboljših nemških kočijah. Argument je bil veličasten: nabaviti je treba kar šest prvorazrednih štirikolesnikov, kajti pomislite, da pride na obisk sama gospa Merkel, mi pa spodaj brez, se pravi zgolj s kakšnim passatom! Sramota, res. »Nikoli več ne bi prišla,« je razlagal uradniček, državljani pa smo ob televizorju v paniki zgroženo vili roke: »Joj, prejoj, nikarte, samo tega ne, da bi se Angelca na Brniku namrdila in odracala nazaj v avion. Samo tega ne, lepo prosim, kupimo jih sto, da bo le naša zunanja politika ostala na ustrezni ravni!«
Potem je prišlo zaradi tega katastrofičnega scenarija v vladi verjetno do nekakšnega komunikacijskega šuma, očitno so ministri razumeli svarilo tako, da se je treba do takrat, ko bo frau M. čez nekaj let morda res prišla, besno furat s temi superavti, da bi njeni špijoni lahko pozitivno poročali o našem stanju stvari. In tako se ti ministrica za kulturo v enem teh bleščečih smrdljivčkov pripelje na Festival slovenskega filma. Tam kratkohlačni režiserji, shirani igralci, posušen filmski sklad in veliko, veliko kratkih filmov, ker za srednje, kaj šele za dolge, ni denarja – tehniki žal prej umrejo od lakote. Samo božji previdnosti se gre zahvaliti, da je sestradanci niso naskočili in oglodali do kosti. Če bi bila jaz njena svetovalka, bi jo za vogalom dvorane posadila na tricikel (da ne pade). Tako bi po spletu ne krožil tisti horor film o njenem prihodu v limuzini, ampak ljubka komedija o nerodi Julki.
In kot rečeno, Angela M. ima avtov poln kufer. Paradna firma paradno učinkovite države, ki paradno poučuje vse evropske lenuhe, kako se s poštenostjo, pridnostjo in nemško natančnostjo pride do vrhunskih gospodarskih rezultatov, je le en klavrn goljuf! Ki je zavajal najzahtevnejši in najbolj ozaveščeni del svetovnega avtomobilskega trga. Si predstavljate gospo Merkel, predvsem pa gospoda Schäubla, če bi kaj takega odkrili v Grčiji? Tako pa so vsi, tudi njuni učenčki, diskretno tiho, kot bi se komu v Nemčiji le kupček podrl. Se zgodi. Bojda tudi drugim.
