Maestrinijeve operne osebe so različki, pravzaprav dvojniki avtorja, čigar lik je povezal z uživanjem v hrani, bolj požeruškim kakor gurmanskim. Nastopajoči so dvakratni dvojniki (Rossinija in obenem svojih risanih izvirnikov), vsi pa so zamaščenci, to je vrečaste, blazinasto nagačene spake. Odrski pregled – »podprt« z izštevajočo, večinoma prepočasno taktirko, oglato urejenim orkestrom, ravnim tekom v ansamblih in podobnim – je bil skladen s potencialom režijske zasnove. Živi del predstave in celo glasba sama sta se sploščila v ponazarjanje risanke, ta pa se je, kmalu duhamorno predvidljiva, z oblački, zvezdicami in drugimi orodji posvečala lastnemu naboru puhlih odzivov, odslikavam komedije in ilustriranju besedilnih posamičnosti. Vsi tokratni maestrinijevski tujki, od jezikovnih prestopov do »Don Luciana« (in dlje), so bili prazna kulisa, nazadnje prav simptomatsko nagrmadena v finale.
Namesto stopicanja »vreč« imam sam rajši gledališče, ki v izrazni gradnji upošteva individualnost nosilcev. No, odrski dar dela zasedbe se je opazil kljub režiji. Pevsko je Nina Dominko, zelo dekorativna sopranska Rozina, blestela s stratosferskimi zaključki in s staccati, v »centru« pa vloga ni zvenela dovolj povezano in plastično. Tudi Martin Sušnik (Almaviva) je razkazal višine, a prav tako pomanjkanje metode; pel je spremenljivo, nosljavo, s hudo približnimi pasažami – finalni »koncert«, prvič slišan iz slovenskega grla, je v takšni dispoziciji nesmiseln. Vokalom obeh omenjenih je manjkala poistovetenost z zvenom italijanščine. Izjemni talent Jure Počkaj (Figaro) ostaja še ločen od realno možnega – kreacij(e) v velikem baritonskem slogu; krivo je preveč spuščeno nastavljanje, od tod tudi usihanja, ritmično popuščanje, zmerna zateglost ob izpostavljenih tonih. Valentin Pivovarov (Bazilio) je onkraj običajne goltne mehčave dosegel tudi kak dober gromovniški poudarek, primerno sta bila oblikovana Bartolo (Giuseppe Esposito) in Berta (Valentina Čuden).
Ob napovedih smo pomislili, da bo prvi operni dogodek mariborske sezone zaznamovan z izrazom večmedijske uprizoritve, v resnici pa je bil le njena karikatura; tudi šolarsko dirigiranje Tare Simoncic ni bilo vredno Rossinija. Skrbeti nas mora tudi, da izstopajoči izšolani mladi slovenski pevci ne premorejo zadostne pevskotehnične samorefleksije. Dodajmo, da si Seviljski brivec pri nas deli usodo s Carmen: obe gledališči ju nizata v nedoraslih uprizoritvah, »zven« naslovov pa pri tem nadomešča operno umetnost.
