Morda gledamo imitacijo zasedanja v Bruslju, morda tistega blizu Trga republike … Izhodišče situacije – dogajanje se pne po protokolu delovnega kosila – režiser Matjaž Zupančič umesti v simbolno okolje, kjer se v diplomatski maniri srečata oralno in analno (sceno je po motivu »toilet restaurants« zasnoval Alen Ožbolt), seveda oboje le kot zametek, že sama hrana je nevidna, ne pa tudi pogoltno žretje (za izvrstno gestikulacijsko simuliranje je poskrbel Andrés Valdés), ki se odvija, medtem ko padajo usodne politične odločitve, pospremljene s ciničnim, topoumnim birokratskim pleteničenjem o državnih večinah in manjšinah, o globalizaciji, demonstracijah, še zlasti pa o demokraciji, ki je pravkar na poti (a nikoli ne pride). Z namenom rahljanja morebitne premočrtne dramskosti se vrstijo songi s cinično aktualnim priokusom (njihov avtor je Jani Kovačič), kot edini vidni znak zunanjega sveta pa v dogajanje v presledkih vstopa pomenljivo poimenovana tajnica Matilda (Barbara Ribnikar), največkrat kot logistični ali karikirani moment.
Na samosvoj, na novo vzpostavljen komični register prisega le Silva Čušin kot zmedena, hecna in labilna ministrica za kulturo, ki kot »ženski lik na položaju« spotoma obvelja še za tarčo slaboumnih opazk in stereotipnih nalepk, nanizanih od njenih treh kolegov. Toda Jurij Zrnec (kot finančni minister), Jernej Šugman (kot predsednik države) in Bojan Emeršič (kot minister za notranje zadeve in pravosodje) dogajanje polnijo s poudarjeno komedijantsko noto, za katero se zdi, da ni sveže izoblikovana za namene tokratnih likov, ampak sposojena (in preverjena) iz njihovih siceršnjih ustaljenih veščin in tipologij za komično. Pomislek je, da jim v nasprotju s Čušinovo ne gre za vzpostavitev likov s celostnim (kompleksnim) psihološkim profilom; njihova komika namreč ni vpisana v njihove značaje, ampak deluje le kot situacijski nanos na replike (včasih tudi v obliki gagov), s čimer računajo predvsem na sprotni učinek. Kar je, navsezadnje, povsem legitimno, a zato se v uprizoritev usidra vtis, da ji ne gre za humor z »vzvratnim učinkom« (kjer se namenoma preskoči tragičnost ali brezup, da bi lahko ta naknadno s toliko večjim sunkom butnila v nas), ampak za njegov bolj ali manj populistični namen.
