Avtorja zasnove Luka Cimprič in Andrej Zupanec sta opisani interaktivni okvir razvijala že v projektu Ernesto gre v mesto; nova predstava nekatera tovrstna izhodišča nadgradi, obenem pa daje slutiti, da bi bilo mogoče uprizoritveni dispozitiv in nekatere formalne rešitve (na primer kombiniranje žive igre in videoposnetkov) uporabiti tudi na vsebinsko tehtnejši in pomensko večplastnejši način. Toda Ebola h kaki posebni globini niti ne teži, temveč poskuša biti v svojem udejanjenju predvsem všečna, in dejstva, da se gledalci odlično zabavajo, pač ni mogoče prezreti. Pri tem predstava uporablja mešanico noirovskega vzdušja (vključno z »zakonitostmi« žanra, kot so resignirani junak, usodne zapeljivke in skorumpirani predstavniki sistema) in igričarske estetike (na primer v projekcijah pri prehodih med prizori ali v oblikovanju giba), za razposajenost gledalcev pa poleg interaktivnega momenta poskrbijo še plejada karikaturno tipiziranih stranskih likov, od barmana do narkomana in »bestičke« (v katere se sila gladko, četudi mestoma nekoliko preveč predvidljivo levijo Vid Klemenc, Katarina Čas in Vid Valič), preigravanje urbanih klišejev in celo nesramno neposredni načini »product placementa« (predstava ima nekaj sponzorjev).
Ebola tako ponudi nekakšno zlitje kriminalke in veseloigre, ki se po svoji uprizoritveni zasnovi dostojno vpisuje v raziskovalno in eksperimentalno vzdušje Gleja, vendar njene formalne potenciale razvija bolj v zabavljaško kot v »umetniško« smer, zaradi česar bi se zlahka znašla tudi na kakšnem komediji naklonjenem komercialnem odru. Ali z drugimi besedami: potencial za uspešnico predstava vsekakor ima.
