Literarni kritiki se literarnim delom posvečajo predvsem zato, da bi bralcem svetovali, ali je knjiga vredna njihovega časa. Včasih pa se poklicni bralci spopadejo z besedili, ki kažejo očitna znamenja lektorske površnosti ali celo odsotnosti lektorskega pregleda. »Vejice so napačno postavljene ali jih ni, pridevniki se ne ujemajo s samostalniki, namesto predloga z je zapisan s, občasno umanjkajo pomožni glagoli in končna ločila,« je ob tako vztrajnem preizkušanju bralske tolerance v romanu Pasja ulica (2013) Toneta Partljiča v recenziji zapisal kritik Žiga Rus. Običajno velja, da je za vse te napake kriva predvsem naglica lektorjev. Ali to drži?
Založbe lektorjev ne priganjajo
Lektorji radi opozorijo, da njihovo delo ne obsega zgolj vstavljanja vejic in popravljanja zatipkanih napak, temveč morajo biti pozorni tudi na slog in popraviti morebitne stvarne spodrsljaje. »Lektorji so krivci za vse natisnjene napake le v očeh povprečnega bralca, tisti, ki se s knjigami ukvarjamo profesionalno, pa vemo, da se te prikradejo v besedila tudi zaradi drugih vzrokov, denimo neusklajenih popravkov z avtorjem ali prevajalcem, pomanjkanja časa ali nepozornega vnašanja korektur,« je nedvoumna lektorica Eva Vrbnjak, ki sodeluje z Mladinsko knjigo, Gogo in založbo FF.
Po izkušnjah lektorja Jerneja Županiča, ki dela predvsem za založbo LUD Literatura in Beletrino, založbe lektorje redko kdaj priganjajo: »Kadar se lektorja preskoči, se to zgodi iz finančnih razlogov ali pa zato, ker je avtor ali prevajalec tudi sam lektor oziroma splošno znan kot pisec, ki skoraj ne dela napak, ne pa zato, ker bi se preveč mudilo.« »Nerazumljivo pa je, kadar pride do tovrstnega klestenja stroškov pri knjižnih izdajah, ki jih finančno podpre Javna agencija za knjigo,« opozori Vrbnjakova.
Naj lektorja priskrbi avtor?
Ena takih je nedavno z Rožančevo nagrado ovenčana Povest o knjigahAndreja Capudra, ki vsebuje več kot 300 napak. »Prvikrat pri mojih 30 knjigah se mi je zgodilo, da je založba, Slovenska matica, spustila knjigo v tisk nelektorirano. V pogodbi sicer piše, da je za lektorja dolžan poskrbeti avtor, a kaj ko avtorji pogodbe slabo beremo. Na to sporno klavzulo, iz pomanjkanja denarja, bi me morali izrecno opozoriti, pa se jim ni zdelo vredno,« je užaloščen esejist Capuder, ki bi ga napake skoraj stale nagrado za najboljšo esejistično zbirko. Pojasnilo smo poiskali tudi pri tajniku Slovenske matice Dragu Jančarju, ki je potrdil Capudrove besede, da se vsak avtor s pogodbo zaveže, da bo oddal lektorirano besedilo in pred tiskom opravil korekture, in nam zagotovil, da bodo popravljeno Capudrovo besedilo s pomočjo donacije ponovno natisnili.
V Javni agenciji za knjigo, ki je izid Povesti o knjigah subvencionirala, pojasnjujejo, da založnikom ne predpisujejo, katere sodelavce in na kakšen način jih je treba vključiti v produkcijo knjige, saj bi to po njihovem mnenju vodilo v nesorazmerno visoko regulativo države, a kakovost založniškega programa in posameznih izdaj natančno spremljajo. Prakse izdajanja knjig, pri katerih niso vključeni vsi strokovnjaki, ki tvorno prispevajo h kvalitetni izdaji, ne podpirajo: »Vključenost lektorja se nam zdi samoumevna in menimo, da bi se založba, ki bi uvedla prakso izključevanja lektorja, v sorazmerno kratkem času sama izločila iz sistema javne podpore, saj bi strokovna komisija zavrnila sofinanciranje.«
Karikature založništva
Vezni člen med lektorjem in avtorjem bi – sploh v primeru redkih avtorjev, ki zavračajo lektorske popravke – vedno moral biti urednik, a kaj ko knjige včasih izidejo ne le brez lektorskega, ampak celo brez uredniškega nadzora. Kako se je to lahko zgodilo pri Partljičevem v uvodu omenjenem romanu Pasja ulica, ki je izšel pri založbi Litera, nismo izvedeli, urednik Orlando Uršič namreč na naša novinarska vprašanja ni odgovoril. Do tovrstnih odločitev nekaterih založb pa je skrajno kritičen Modrijanov urednik leposlovja Aleš Učakar: »Založbe, ki 'varčujejo' na način izključevanja lektorjev in urednikov iz postopka nastajanja knjig, niso vredne komentarja, dolgoročno pa niti obstoja ne. To so karikature založništva, žal pa ne morem reči, da jih pri nas ni.« Pri Modrijanu se denimo pogosteje zgodi, da urednik sočasno ob urejanju knjigo tudi lektorira. Uredniki pri njihovi založbi so dovolj jezikovno podkovani, da tudi lektorsko delo dobro opravljajo, velike založbe pa morajo vzdrževati specializirano lektorsko službo, saj servisirajo veliko večje količine besedil.
Opozarja, da poglavitni motiv za tako ravnanje pri Modrijanu ni ekonomičnost pri porabi sredstev. Če bi pri njihovi založbi izdajali samo leposlovje, lektorjev ne bi potrebovali, pravi, saj so uredniki največkrat komparativisti ali slovenisti, ki morajo biti v jeziku dovolj dobro doma. Nekoliko drugače je pri izdaji stvarne literature in učbenikov: »Lektorji niso potrebni kot stalni bralci istega, kar bere že urednik, ampak kvečjemu kot strokovni svetovalci v jezikovnih rečeh. Morda pa je tak celo trend, da se te vloge čedalje bolj prepletajo in spajajo v univerzalno znanje in delo, katerega končni rezultat je dobra knjiga.«
