Ali nam lahko opišete položaj žensk v sodobni albanski družbi?

Ker Haveit izhaja iz sodobne albanske družbe in ker mora Haveit protestirati za elementarne vsebine in zaradi primitivnih problemov, mislimo, da ženske v albanski družbi pravzaprav nimajo položaja, z nekaj izjemami, seveda.

Kakšen odnos pa ima do svojega nepoložaja večina žensk? Kakšno je tako imenovano žensko javno mnenje o ženskih pravicah in integraciji?

Kosovo ima predsednico, ki se iz dneva v dan sooča s seksističnimi izjavami in ravnanji. Albanske ženske se svojega nizkega položaja in bedne situacije zavedajo. Problem Kosova so družine, ki s svojimi otroki ravnajo spolno segregirano. Večina kritike glede položaja žensk se poraja v ženskih organizacijah in med feministkami, toda tovrstna resna kritika ne doseže večinskega občinstva.

Kako razumete sistem umetniške produkcije: je biti ženska umetnica ali oblikovati žensko umetniško skupino v primerjavi s položajem moških umetnikov težje, obremenjeno z več družbenimi pričakovanji?

Ni pomembno, ali si moški ali ženska, na Kosovu se je vsak umetnik prisiljen boriti. Umetniki nimajo prostorov, kjer bi razstavljali, vadili ali nastopali, in to je trenutno večji problem od vprašanja spola. Verjamemo, da imajo nadarjeni umetniki možnost postati prepoznavni ne glede na spol.

Kaj vam pomeni beseda »ženska«? Se identificirate kot »ženske«?

Ne verjamemo v spol.

Kako pogosto vas ljudje sprašujejo v zvezi z materinstvom in drugimi družinskimi obveznostmi?

Ker smo mlade, so ta vprašanja za zdaj še redka. Najpogosteje nas o poroki, zasebnem življenju in družinskih načrtih sprašujejo naši starši.

Svoja dela ste predstavile v različnih evropskih državah. Ali kritiko družbenih norm prilagodite sistemu oziroma okolju držav, kjer gostujete?

Večino del smo predstavile na Kosovem. Predstave, ki smo jih poslale v tujino, so vselej takšne, da zlahka in dobro komunicirajo z družbenimi problemi države, kjer gostujemo. Nekateri problemi so univerzalni, drugi pa prav res niso.

Eden vaših performansov, s katerim gostujete tudi na festivalu Mesto žensk, se imenuje Uporabi svoja usta. Kakšna je za vas idealna raba vaših ust? Kako jih uporabljate? Da spregovorite?

»Uporabi svoja usta« je reklo, ki se uporablja v zvezi z ljudmi, ki se glede nečesa pritožujejo drugim, s problemom nepovezanim osebam. Naslov komada je povezan zlasti s problemom artikulacije, gre pa tudi za druge rabe ust.

V intervenciji Valentinovo ste se poljubljale sredi prištinskega glavnega trga, na glavi pa ste nosile nekakšno poročno čipko. Slavoj Žižek je nekje zapisal, da ženska lezbična provokacija ne more delovati, saj si moški, kadar vidijo ženske v intimnem ali erotičnem položaju, sami sebe predstavljajo nekje vmes. Se lahko strinjate s tem? Kaj vas je intervencija naučila?

No, v Prištini je bila ta fotografija velik dogodek, saj je ljudje niso obravnavali kot erotično – mogoče tudi zato, ker fotografija ni želela vzbujati erotičnih doživetij. Prejele smo veliko groženj, zlasti iz muslimanskih in tradicionalnih skupnosti. Fotografija je bila posneta sredi mesta pred spomenikom nacionalnemu heroju Skenderbeju in morda je bilo to tisto, kar je ljudi šokiralo in iritiralo.

»Brez vode, fontane vsepovsod,« pravite v enem izmed performansov. Proti katerim kapitalističnim diskrepancam še nastopate?

Brez vode, fontane vsepovsod je naslov performansa, v katerem smo svoje perilo oprale v fontani, ki jo je postavil prištinski župan. Poudariti smo želele ironijo mesta, v katerem smo brez vode od šest do osem ur na dan, župan pa se je v središču odločil postaviti pet fontan in s tem ustvariti vtis osvežujočega mesta, ki ima na voljo veliko vode. Torej se, kot rečeno, v performansu ukvarjamo z osnovnimi družbenimi problemi.

Nekje ste izjavile, da se vaši starši bojijo, da boste končale kot Don Kihot. Lahko to pojasnite?

Bojijo se, da smo se napotile na pot poraza, saj za našo državo ni pravega upanja. Vsi, ki imajo upanje in se trudijo kaj spremeniti, prej ali slej prejmejo naziv donkihot.