Ko smo v Dnevniku prejšnjo soboto razkrili, da je Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) aprila enemu od zaposlenih nakazala 71.000 evrov, je njen glavni izvršni direktor Torbjörn Ingemar Anders Mansson, prejemnik tega denarja, na družabnem omrežju facebook zamenjal profilno fotografijo. Z njegove strani v obiskovalca po novem zre Matt Murdock, glavni junak televizijske serije Daredevil, ki živi dvojno življenje. Čez dan je odvetnik, ponoči pa borec proti kriminalcem vseh vrst. Težko je verjeti, da bi imela fotografija globlji pomen, ne le ker Mansson (rojen leta 1967) že na prvi pogled ne daje vtisa, da se rad v nočnih urah na strehah pretepa z ruskimi ali kitajskimi mafijci. Že v svojem prvem življenju je namreč za to, kar počne, plačan več kot dobro. Samo njegovo mesečno bruto nadomestilo za potne stroške je skoraj dvakrat večje od plače predsednika vlade.
»Hm, dobro vprašanje. Kaj sem jaz?« je Mansson ponovil vprašanje Dnevnikovih novinarjev. Nanašalo se je na njegovo funkcijo. Bilo je konec decembra 2013. Država je v svoje banke pravkar vložila več kot tri milijarde evrov, v kletne prostore DUTB pa so začele prihajati prve kreditne mape iz NLB in NKBM. Čeprav je slaba banka šele dobro začenjala delo, se je Mansson v času našega obiska že poslavljal s položaja izvršnega direktorja. To se ni zdelo logično. Nenazadnje je kot dolgoletni poslovni svetovalec prišel iz države, ki je v začetku devetdesetih let ob sanaciji svojih bank patentirala švedski model njihovega reševanja. V njem je imela ključno vlogo prav slaba banka.
Preračunljivost in zvoki električne kitare
Že nekaj dni po našem srečanju je Mansson razkril karte, saj se je vrnil pod okrilje švedske svetovalne družbe Quartz+Co, ki je od DUTB samo v letu 2013 prejela 2,5 milijona evrov plačil. Kljub temu je Mansson de facto ostal prvi mož slabe banke. DUTB je tako dobila upravljavsko strukturo, močno nenavadno za družbo v izključno državni lasti, v katero so davkoplačevalci vložili 200 milijonov evrov kapitala. V resnici sta jo vodila človeka brez izvršnih pooblastil. Mansson je, čeprav kot svetovalec, zaposlen pri Quartz+Co, v imenu DUTB hodil na pogajanja z lastniki ali upniki podjetij. »Na DUTB delam brezplačno, ker je to moj otrok,« je govoril. Sprejemal je vse odločitve, njihovo operativno izvedbo pa je imel v rokah še en svetovalec, Finec Janne Risto Samuel Harjunpää.
Gre za dobro utečeno navezo, ki še danes obvladuje DUTB. »Zgodilo se je, da je Mansson sredi sestanka iz sejne sobe poslal večino prisotnih, tudi druge izvršne direktorje. Ostati je smel le Harjunpää,« nam je v zadnjih dneh dejal eden od sogovornikov. Šved in Finec sta si v nekaterih stvareh podobna, v drugih različna. Mansson svojo preračunljivost in brezkompromisnost vešče skriva za sproščeno držo in vsaj načelno spoštljivostjo do sogovornika. Harjunpää, zdaj zaposlen kot projektni menedžer DUTB, naj bi bil po pripovedovanju naših virov drugačen, precej manj konvencionalen in občasno odkrito aroganten. Sredi delovnih sestankov na DUTB je včasih zaigral na električno kitaro. Pri pogajanjih se je, tako pravijo sogovorniki, že zgodilo, da je kljub pregovorni hladnokrvnosti sogovornikom tudi odkrito zagrozil. »Upam si trditi, da je Janne trenutno najdragocenejši mož v Sloveniji,« je še leta 2014 v pogovoru za Mladino dejal Mansson. Obema je hrbet ves čas kril predsednik upravnega odbora DUTB Lars Nyberg, ki je v našo državo osebno pripeljal Manssona, ta pa nato Harjunpääja.
Sporno poročilo in serijske (raz)prodaje
Mansson je v Sloveniji na način Daredevila večkrat pokazal, da se ne boji nikogar. Ne le pri sedenju na dveh stolih, v katerega so se v zadnjih dveh letih izmenično poglabljali državni revizorji, uslužbenci KPK in kriminalisti. V prvi spor z državo se je tako zapletel že zaradi poslovnega poročila za leto 2013, v katerem je DUTB na račun dodatnih odpisov že pred tem oslabljenih terjatev sprva prikazala astronomsko, več kot 80-milijonsko izgubo. Kaj je bilo v ozadju tega pozneje neuspelega manevra, ki je razburil vlado in državni zbor, ni težko uganiti. Nižja začetna vrednost ob poznejši prodaji povečuje dobiček DUTB. S tem pa, kot se je izkazalo ob razkritju pogodbe o zaposlitvi, tudi Manssonovo nagrado.
Posebna zgodba so prodaje terjatev. Februarja, ko je vlada Mira Cerarja začela na glas razmišljati o zamenjavah v DUTB, je slaba banka odgovorila z objavo megarazpisa za prodajo 670 milijonov evrov terjatev do 27 različnih podjetij in poslovnih skupin z več kot 7000 zaposlenimi. Za oddajo ponudb so na DUTB kandidatom dali manj kot dva tedna časa, o nameravani prodaji pa predhodno niso obvestili ne uprav podjetij ne drugih bančnih upnikov. V DUTB so na kritike ministrstva za finance odgovorili z novim razpisom, na katerem so ponudili še za 62 milijonov evrov dodatnih terjatev. Vse to je sprožilo ugibanja, da imajo na DUTB za nekatere od njih že vnaprej izbrane kupce.
Švedi, ki jih je pripeljala trojka
A Mansson je preživel vse: prodaje terjatev do dolžnikov, ki so se z bankami že dogovorili o prestrukturiranju, solistične akcije DUTB pri zasegih premoženja, domnevno sporne zahteve za stečaj podjetij, odločitve o ohranitvi starih kapitalskih mrež pri življenju (ACH – Protej; toliko o mitu, da je DUTB potapljala tajkune), 40-milijonsko izgubo v prvi polovici leta, paketno prodajanje terjatev, ki zelo verjetno znižuje njihovo vrednost, pridržanje enega od cenilcev DUTB, ki naj bi zahteval podkupnino, sporne anekse k pogodbi o zaposlitvi... Do pred nekaj dnevi se je stalni prebivalec Stockholma, ljubitelj narave, lova in psov, oče najstnice in predsednik upravnega odbora družinskega podjetja, ki s prodajo notranje opreme letno ustvari okoli šest milijonov evrov prometa, zdel nedotakljiv.
Za to gotovo obstajata dva sklopa razlogov. Prvi je notranji: tako kot na Irskem ali v Španiji se je tudi v Sloveniji slaba banka izkazala kot magnet za domače in tuje svetovalce, pravnike, cenilce nepremičnin... Vsem naštetim spremembe v DUTB, trenutno največjem koritu v državi, zagotovo niso v interesu. Drugi razlog je mednarodne narave. Vsi trije Švedi, ki so še do aprila v paketu sedeli v upravnem odboru DUTB, so tako ali drugače povezani z institucijami nekoč grozeče nam trojke. Arne Berggren in Carl-Johan Lindgren sta bila vanj imenovana v kvoti Mednarodnega denarnega sklada (IMF) oziroma Evropske centralne banke (ECB). Nyberg, ki se bo po napovedih ministra za finance Dušana Mramorja kmalu moral posloviti iz DUTB, je bil leta 2009 eden od članov strokovne skupine, ki je za evropsko komisijo pripravila teoretične temelje za ustanovitev bančne unije. Vodil jo je Jacques de Larosière, član washingtonske Skupine 30, bržčas najvplivnejšega think tanka v mednarodni finančni industriji, ki mu trenutno predseduje nekdanji guverner ECB Jean-Claude Trichet. Nyberg je tudi dolgoletni svetovalec Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki ima velike načrte v tretjem valu slovenske privatizacije.
Domnevamo torej lahko, da je prav vpetost ključnih mož DUTB v mednarodne finančne trge vladi zvezala roke pri morebitnih načrtih o opaznejših rezih in da je Mansson to ves čas vedel. Tudi zato verjetno ne moremo pričakovati, da se bo s položaja na hitro poslovil sam, brez vnaprejšnjega dogovora. Če ne zaradi drugega, pa zaradi bogate odpravnine, ki jo bo lahko v primeru razrešitve v miru prešteval v prvem razredu na letalu do Stockholma, kamor se že zdaj vrača vsak konec tedna.
