Janševih sanj je bilo hitro konec: uničila sta jih poročilo KPK in Gregor Virant. A orodje, ki ga je tako želel imeti v svojih rokah, je ostalo, le prešlo je v roke drugih igralcev. Dobili smo Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Že od samega začetka je bilo očitno, da gre za koncept, ki bo pod pretvezo reševanja bank nekaterim omogočil bajne zaslužke. Po sanaciji bank, izpeljani konec leta 2013, je bilo njihovo premoženje, krepko podcenjeno že med (ne)skrbnimi pregledi tujih svetovalnih hiš, na DUTB preneseno po zelo nizkih cenah. Takoj je bilo jasno dvoje: da bo slaba banka podjetja, nepremičnine in terjatve, ki jih je dobila v last, prodajala z dobičkom in da bo zaradi svoje kratke življenjske dobe to prisiljena početi pod časovnim pritiskom, kar bo šlo na roke kupcem.
Slabi dve leti pozneje je DUTB z naskokom najmočnejša institucija v državi. V svoji moči spominja na nekakšno »godzilo« – pošast, mutirano v naravni nesreči, ki se je izmuznila vsakršnemu nadzoru. Privošči si lahko vse: serijske (raz)prodaje terjatev prek nepreglednih razpisov, domnevno vnaprejšnje izbiranje kupcev, poskuse zasegov delnic, na katerih nima zastavnih pravic, vodenje postopkov prestrukturiranja brez razvojne vizije, izsiljevanje podjetij s stečaji, neupoštevanje vladne omejitve plač itd. Brez težav je preživela vse »napade« nadzornih institucij: računskega sodišča, KPK, začetek kriminalistične preiskave...
Gre za državo v državi, močnejšo tudi od predsednika vlade Mira Cerarja. To je logično, saj je DUTB še vedno zakonodajno »offshore« območje, izvzeto iz resnejšega institucionalnega nadzora. Ključ do njene moči je skrit v simbiozi tujega in domačega. Vodilni kadri DUTB so tesno vpeti v mednarodne institucije (EBRD, še prej IMF) in nekatera svetovalsko-kapitalska omrežja. To jim omogoča, da lahko vladi ob grožnji z zamenjavami zažugajo s finančnimi trgi. Obenem so na DUTB odlično sondirali svoj teren. Res je, da so Švede in Fince, ki na DUTB že nekaj mesecev pripravljajo paketno prodajo slovenskih hotelov, k nam pripeljali »desni«: Janša, Šircelj in Šušteršič. Toda v DUTB odlično sobivajo tudi z »levimi«. Pravna mnenja, ki so za sodišča suho zlato, jim piše ključna avtorica domače insolvenčne zakonodaje, ki so ji na DUTB prepustili prodajo več sto milijonov evrov vrednega nepremičninskega portfelja. Okrog DUTB se vrti vedno več odvetniških pisarn in akterjev tranzicije iz devetdesetih let. Trenutno ni centra moči, ki je sposoben zmagati v odprtem spopadu z DUTB, kar tam dobro vedo.
Pri tem je najhuje, da davkoplačevalci ne vemo, kaj smo dobili za denar, ki smo ga vložili v DUTB. Dejanske učinkovitosti DUTB namreč zaradi megle, v katero so zaviti postopki prodaje premoženja, skoraj ni mogoče resneje analizirati. Tudi od ministra Mramorja, ki rad govori o visokih stroških begunske »krize« (do zdaj 1,5 milijona evrov), o slabi banki, ki obrača tudi do stokrat večje vsote, ni mogoče slišati kritične presoje. A prej ali slej bo moral ugrizniti tudi v to jabolko. Sicer bi se slaba banka utegnila že kmalu izkazati za dobro – politično mino.
