Mark Reeder: Kdorkoli je od koderkoli prišel v Berlin, je od tam prišel, da bi v mestu ostal

V kontinentalno Evropo me je prvič zaneslo že leta 1976, torej tri leta prej, preden sem se preselil v Berlin. Pot me je takrat zanesla v Zahodno Nemčijo in tudi Jugoslavijo. To je bil čas, ko sem bil s tem, da sem delal v prodajalni plošč, povezan z glasbeno industrijo, kar je predvsem pomenilo, da sem imel tudi pregled nad tem, kaj se dogaja zunaj Anglije. Punk je takrat že začel bledeti v mojih očeh, kar pa ni bilo povezano s sceno, temveč z vsem okoli nje. Nisem namreč mogel razumeti, kako oportunistično je nanj reagiral glasbeni trg. Pot je odprl nekaterim res izrednim bendom, med njimi pa se je na lestvice prešvercalo tudi veliko plastičnega sranja. Ko si med Sex Pistols in The Clash videl nekaj, kar se je oklicalo Plastic Bertrand, si se lahko le vprašal, kam za vraga vse to pelje. Zaradi njega in podobnih klovnov so se moji prijatelji iz benda Joy Division borili za golo preživetje. Takšen odnos mi je razbil iluzije, zato sem jih poskušal poiskati nekje drugje. Sprva sem odšel v Nemčijo le zato, da bi kupil nekaj plošč... in ostal.

Mesto je bilo razdeljeno z zidom in v tem je bila velika privlačnost. Na eni strani si imel Zahodni Berlin, otok sredi komunizma, ki je ponujal svobodo, katere v Manchestru ni bilo. Manchester je bil mesto v razsulu. Nič ni delovalo, kot bi moralo. Industrija je hitro propadala, javni prevoz je bil obupen, gretja ni bilo – domače naloge sem pogosto pisal ob svečah, saj so bile redukcije elektrike stalnica. Moji sošolci so zapuščali šole, da bi se zaposlili, a dela ni bilo. Mesto se je dobesedno sesuvalo samo vase, v njem ni bilo več nobene tolažbe. Bari in klubi so se zapirali ob enajstih. Nekatere točilnice so delovale na črno, a je bilo težko priti vanje. Samo predstavljate si lahko, kako je bilo videti, ko se je milijonsko mesto skušalo stisniti v teh nekaj ilegalnih klubov. Čisti kaos, tako velik, da smo se morali še drogirati doma. Ko sem prišel v Berlin, se je pred menoj odprl drug svet. Dolgčas je povsem izginil. Zunaj si lahko bil celo noč, vsako noč. Teme pravzaprav nismo poznali, saj smo šli ven ob svetlobi in se vračali z njo. Vendar to še ni bilo vse. Mesto, ločeno z zidom, je imelo svoj fantastičen šarm. Vem, sliši se noro in za mnoge bogokletno, a tako je bilo. Iskanje lukenj v zidu je bilo nekaj, kar nas je zaposlovalo. Poskušali smo izkoristiti vsako, še tako majhno razpoko, da bi uveljavili svoj razposajeni ego. Šlo je za nedolžne igre provokacije, ki so pogosto zaposlovale službe na obeh straneh.

Pred prihodom v Berlin o mestu nisem imel pojma. Vedel sem le, da je mesto razdeljeno z zidom, da je David Bowie tam posnel albuma Heroes in Low, Iggy Pop albuma The Idiot in Lust for Life ter da je Lou Reed mestu posvetil ploščo. To so bile vse moje predinformacije. O Berlinu sem imel črno-belo predstavo in nisem se zmotil. Vendar je po drugi strani v njem vladala sproščena atmosfera, ki ga je pod kopreno sivine oblekla v živopisne barvne odtenke, česar doma ni bilo. Glasbeniki v Manchestru so hrepeneli po tem, da bi posneli vsaj eno uspešno malo ploščo, da bi pobegnili iz mesta proti Londonu ali v ZDA. V Berlinu pa si naredil projekt, da bi prispeval, obogatil že tako bogato sceno. V mestu in pod njim ni bilo mučne atmosfere, temveč je na vsakem koraku brbotalo nekaj, kar je razbijalo morebitno depresijo. Biti obkrožen z zidom pri tem ni igralo nobene vloge. No, je! Obstajala je tudi druga stran. Ko sem prvič stopil čez, me je zapopadel občutek, kot bi prišel na drug planet, kjer je bilo vse enako, a drugačno. V meni je prebudil neko neopisljivo privlačnost, ki me je prepričala, da sem »ono« stran vse pogosteje obiskoval, hkrati pa sem začel obiskovati vse države izza železne zavese. Priznam, v Berlinu me ni zadržala samo tamkajšnja scena, temveč tudi bližina Vzhodne Evrope.

Nisem tip nostalgičnega človeka in vedno zrem naprej, znam pa razločiti, česa ni, kar je takrat bilo, in kaj je danes boljše v primerjavi s preteklostjo. Danes je to povsem drug in drugačen Berlin od tistega iz osemdesetih. Ljudje se lahko sproščeno sprehajajo in hodijo z enega na drug konec mesta. Razlik praktično ni več. Včasih, ko pogledam skozi okno, bi vseeno sredi mesta rad zagledal zid. Ne razumite me narobe, lepo je, da so ga odstranili, a pogrešam tisto negotovo napetost prehajanja čez mejo, ko sem tihotapil številne stvari za prijatelje na oni strani. Prehod iz Zahodnega v Vzhodni Berlin in nazaj je imel svoj neverjeten, skoraj bondovski čar. Na nekdanji Berlin danes spominjajo samo še droge – te so ostale približno enake, kot so bile v rabi takrat.

Scena v klubu je zelo natančen oris tistega, kar se je dogajalo v berlinskem podzemlju. Nasploh je ves film odlično zaobjel vzdušje mesta, prav tako tudi film Mi, otroci s postaje Zoo. Slednjega so posneli prav na lokacijah, kjer se je zgodba odvila, vključno z razvpito diskoteko Sound, ki je bila vedno nekaj posebnega, kar sem kot prišlek izkusil tudi na lastni koži. Ko sem prišel v Berlin, nisem vedel, kam bi se dal, kateri klubi so »in« in kateri »out«. Za rokav sem pocukal mimoidočega, ki mi je po novovalovskem videzu deloval blizu mojega prepričanja, in ta me je usmeril v Sound. Ko sem vstopil v klub, sem na plesišču ugledal množico ljudi, ki so se ob zvokih Tangerine Dream kolektivno zakajali do nezavesti. Doživel sem pravi kulturni šok. Do tistega trenutka sem mislil, da je bilo nekaj takšnega mogoče le v psihedeličnem San Franciscu šestdesetih. Vendar v njihovem primeru ni šlo za neko obliko pobega, kot bi si lahko napačno razlagali. Iz Berlina nihče ni bežal ne tako ne drugače. Prav narobe: mesto je postalo pribežališče za vse tiste čudake, ki se niso našli v razmišljanju povprečnega zahodnega sistema. Kdorkoli je od koderkoli prišel v mesto, je od tam prišel, da bi v Berlinu ostal; s prihodom se je osvobodil na celi črti.

Hm, zapleteno vprašanje. Morda je res vse plod moje domišljije, kdo bi vedel. Na srečo so tu originalni filmski posnetki, zabeleženi v prostoru in času na super 8 kamero, ki ne lažejo; niti ne vsi trakovi, le izbor njih, ki so jih v montaži zapakirali v devetdesetminutni film. Napisa na začetku sta se domislila režiserja, saj sta bila prepričana, da je moja zgodba tako fantastična, da ji bodo ljudje le stežka verjeli. Malce pa je zagotovo tudi marketinška finta. V filmu B-movie je prikazano moje življenje, natančneje izsek iz mojega življenja, in zagotavljam vam, da sem vse, kar vidite, tudi izkusil. Nič ni nasneto ali dosneto, le nekaj kadrov, tistih iz prodajalne s ploščami, je bilo odigranih, kajti pred tem niso obstajali, potrebovali pa smo jih za dramaturški lok pripovedi. Obstaja seveda tudi luknja, saj vsega nisem posnel, prav tako se vsega – v popolnem nasprotju z izrečenim na filmu – ne spominjam. Po vsem tem času je nekaj takšnega nemogoče. Na filmu imamo tako črno-beli prizor iz kluba Risiko, za katerega sem bil pred tem prepričan, da me takrat tam ni bilo. Toda ko se kamera usmeri iz Einstürzende Neubauten proti notranjosti prostora, se zagledam, kako sedim za točilnim pultom. Dogodka se še danes ne spomnim, a kamera na laže.

Še bolj, kar pa je pravzaprav dobro.

Prisegam in veliko je še preživelih, ki to lahko potrdijo. K filmu sem sicer prišel povsem naključno; nobenega namena nisem imel, da bi postal osrednji del njega. Prvotna ideja je namreč bila sestaviti kolaž podob, opremljenih z zvokom tistega časa. Sprva sem bil povabljen, da bi izbral glasbo zanj, saj je bil Jörg A. Hoppe navdušen nad mojim albumom remiksov Five Point One, kjer sem preoblikoval skladbe Depeche Mode, Pet Shop Boys, Anne Clark… v sistemu 5.1 cinema surround. Dejal sem mu, da tudi sam hranim nekaj kratkih filmčkov iz tistega časa, ki sem jih snemal za potrebe angleških dokumentarnih televizijskih programov in morda bi se našli kakšni kadri, ki bi mu bili všeč. Kaj je bilo na njih, nisem vedel. Nikdar namreč nisem pogledal, kaj sem posnel, le zapakiral sem trakove in jih brez vsakršne samocenzure poslal v Anglijo. Čez dva dni me je Jörg poklical in z resnim glasom dejal: »Nujno se morava pogovoriti.« Kar ustrašil sem se že, da mu nisem poslal kakšne pornografije. Dodal je, da bodo uporabili moje podobe in da moram povedati zgodbo. Ko sem jo začel pripovedovati, je postajala vse bolj bizarna. Iz glasbenega opremljevalca sem kar naenkrat postal osrednji protagonist filma. Moj pogled namreč ni bil pogled nekoga, ki je prišel in videl Berlin, temveč nekoga, ki je prišel in sceno soustvarjal.

Prav to dejstvo je producenta še bolj podžgalo, da mi je namenil glavno vlogo pripovedovalca v filmu, saj je stališče tujca, ki je imel ciničen pogled na Nemčijo in Nemce, razumel kot duhovito prednost. Pred očmi je namreč imel človeka, ki je bil outsider in insider hkrati. Povsod me je bilo dovolj, kar je pomenilo, da sem veliko scene izkusil na lastni koži. Nisem se šparal, v Berlinu sem bil z dušo in srcem, imel svoj bend, pomagal drugim, bil menedžer in prijatelj Malarie, tonski mojster, v mesto pripeljal Joy Division, New Order, nastanil Nicka Cava… Nasprotno od Nemcev je bil moj pogled veliko bolj veder. Če bi bil film pripovedovan skozi oči enega od njih, bi bila zgodba najverjetneje pretirano analitična in s tragično konotacijo. Nemci so namreč na vsakem koraku poudarjali tragičnost razdeljenega Berlina, prav obremenjeni so bili s tem. Tema je bila tabu. »Čez« so hodili le na šolske izlete ali obiskovat sorodnike, katerim so tihotapili kavo in čistila. Pogosto so me opozarjali, naj ne hodim v Vzhodni Berlin, kar me je še bolj podžgalo, da sem šel. In potem sem se vračal… Vzhodni Berlin je bil tisti magnet, da sem v Zahodnem ostal.

Nedvomno. Angleški humor uspeva povsod po svetu, ker ni izmišljen, temveč je situacija prenesena iz nečesa, kar se je dejansko zgodilo, kar se še naprej dogaja. Zato si je z njim mogoče pomagati v realnem. Izvlekel me je že iz marsikatere zagate.

Ko sem prvič prišel v Vzhodni Berlin, sem na podzemni postaji srečal mladeniča, ki je po videzu izstopal iz tamkajšnje konfekcijske uravnilovke. Prepričan sem bil, da bo najbrž vedel, ali je mogoče obiskati kakšen punk-rock koncert. Pristopil sem in ga povprašal, kakšna je underground scena na tej strani. Debelo me je pogledal in odvrnil, da je tu kaj takšnega prepovedano, da glasbo lovijo zgolj po radijskih valovih, medtem ko je scena kot taka mrtva. Leta kasneje, ko sem pregledoval arhive tajne policije Stasi, sem uvidel, da ja bil taisti fant njihov ovaduh, ki je takoj prijavil, da je srečal Angleža, ki se zanima za podtalna gibanja. Tako sem se že takoj, ob prvem obisku Vzhodnega Berlina, znašel v Stasijevih dosjejih, kar razloži marsikaj za naprej. Od takrat dalje so me imeli stalno pod nadzorom. Spremljali so me in opazovali, kaj počnem in s kom se družim. V moj krog prijateljev so vtihotapili določene »prijatelje« z nalogo, da razvozlajo moj urnik, mojo socialno mrežo in ugotovijo, kaj nameravam. Dobili so vtis, da na vzhodni strani iščem in organiziram politično underground gibanje, s katerim bi zrušil vzhodnonemško ureditev; da za nekogaršnje »višje« cilje skušam novačiti tamkajšnjo mladino. Moj edini namen pa je bil ta, da jim posredujem glasbo, do katere nimajo dostopa. Na zahodni strani sem kupoval plošče, jih presnemaval in kasete tihotapil na vzhodno stran. To je bila vsa »višja« podtalna dejavnost.

Na enem od obiskov Vzhodnega Berlina sem spoznal vzhodnonemškega hipija, ki mi je med pogovorom o glasbi dejal, da enkrat na mesec v okviru programa »bluesovska maša« v cerkvi igra skladbe Boba Dylana in Erica Claptona. Govor je bil o obliki tihega protesta proti režimu, ki ga je oblast tolerirala in imela pod nadzorom. Takoj sem pomislil, kaj, če bi v cerkev pretihotapil svoj bend, a so se pojavili problemi, kajti na vzhodni strani niso poznali sintesajzerjev. Zato sem predlagal novejši bend, katerega tonski tehnik sem bil – Die Toten Hosen. Zavedal sem se tveganja ilegalnega koncerta. Bal sem se za prijatelje, ki so živeli tam, in morebitne posledice, da bi v potni list fasal pečat s prepovedjo nadaljnjih obiskov Vzhodne Nemčije. Povabili smo okoli trideset ljudi, med njimi tudi dva ali tri Stasijeve ovaduhe. In kar je pri vsej stvari najbolj zanimivo: niti oni niso sporočili nadrejenim, kaj se pripravlja v mestu, saj so hoteli koncert videti na lastne oči. Leta 1983 je tako sredi »hardcore« režima prišlo do prvega koncerta zahodne skupine v Vzhodnem Berlinu. V Vzhodni Nemčiji punk-rock uradno namreč ni obstajal. Imeli so ga za šolski primer polomije kapitalizma, za sinonim izprijenosti zahodne družbe, ki je jasen pokazatelj, kam vodi njihov način razmišljanja. Še bolj jih je motilo, da punka niso mogli imeti pod nadzorom. Predstavljal je veliko grožnjo sistemu. Bali so se ga! Po tem koncertu se je v mojem krogu prijateljev dobesedno od nikoder pojavil dolgo odsoten »prijatelj« iz zgodnjih šolskih dni, ki je želel biti prisoten pri vsem, kar počnem. To nas ni ustavilo, da leta 1988 vaje ne bi ponovili, tokrat pod pretvezo, da zbiramo denar za lačne romunske sirote.

Ironija pač. V drugi polovici leta 1989 so se ljudje lahko že svobodneje sprehajali z zahoda na vzhod, četudi – ne glede na to, da je bilo veliko Vzhodnih Nemcev na poti proti madžarsko-avstrijski meji – nič ni kazalo, da bo zid zares padel. V Vzhodnem Berlinu sem snemal album in ker smo snemanje končali prej, kot je bilo predvideno, smo se s prijatelji odpravili na počitnice na romunsko obalo. Deset dni kasneje je zid padel. To sem izvedel iz teden dni starega časopisa v enem od madžarskih hotelov. Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem na naslovnici zagledal, kako se ljudje s šampanjcem v rokah objemajo pred podrtim zidom. Najprej sem pomislil, da gre za satirično izdajo. Ker nisem bil navzoč ob padcu zidu, tega ne vidite v filmu.