Ana Ješe Perković - Vpliv EU na demokracijo Balkana: nečimrnost lokalnih politikov, ki si želijo biti v mednarodnem »klubu«

S konvergenco treh kriz, finančne, grške in begunske, je širitev EU vsaj za pet let postavljena na stranski tir. A bruseljski procesi se nadaljujejo...

EU se velikokrat prikazuje kot projekt elit. To velja tudi za njeno širitev. Res pa je, da je bila na območju vzhodne Evrope, ko se je EU širila na vzhod, tudi širša javnost v teh državah zainteresirana za vstop. Ljudje so bili precej entuziastični, saj je bila združitev vzhoda in zahoda Evrope res zgodovinska. Pri širitvi na Balkan pa so procesi preveč dolgotrajni. Drugačna so tudi zgodovinska ozadja, tu je še pred dvema desetletjema divjala vojna. Projekt širitve je tako za širšo javnost postal že rahlo travmatičen. Ljudje ne verjamejo, da bodo njihove države postale članice EU, sploh pa ne kmalu. Na Hrvaškem je šlo sicer hitreje, v Srbiji pa je videti, kot da proces stoji. Težava je seveda status Kosova. Tudi v Bosni in Hercegovini in v Makedoniji so ljudje že izgubili upanje, da se bodo kdaj lahko pridružili EU. BiH je mednarodni protektorat, Makedonija pa ima poleg svojih notranjih težav tudi težave z Grčijo zaradi imena države. Ljudje v teh državah si po drugi strani mislijo, da bi si zaslužili, da bi bili v EU. Ne razumejo, zakaj sta Bolgarija in Romunija lahko članici, njihova država pa ne.

Kot rečeno je problem v zgodovini, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Da.

Hrvaška nima Kosova in podobnih velikih odprtih vprašanj. Pa tudi če je še kakšno vprašanje odprto, denimo potek državne meje, se je Hrvaška od vseh držav najhitreje reformirala. Po Tuđmanovi smrti se je že s prvo levosredinsko vlado Ivice Račana pojavila proevropska retorika. Tudi pozneje, ko je leta 2003 vlado prevzel Ivo Sanader, se je proevropska retorika nadaljevala. Stranka HDZ se je v tem smislu povsem transformirala. Po drugi strani je v Srbiji Zoran Đinđić začel transformacijo, a so ga ubili. Kot rečeno, večna težava Srbije je Kosovo. EU zahteva, da se ta spor reši. Od Srbije seveda ne zahteva priznanja Kosova, saj tudi vse članice EU niso priznale Kosova. Tu se kaže, da EU še sama ne ve, kako zadeve rešiti.

Če so politične elite pripravljene poslušati evropsko komisijo in sprejemati pogoje, ki seveda ne smejo biti v velikem konfliktu z nacionalnimi interesi oziroma nacionalno identiteto, ima država dobre možnosti za hitro napredovanje v procesu približevanja. Ampak zelo pomembno je, da v državi že ob prijavi za članstvo deluje neke vrste demokracija. EU se sicer pripisuje, da je v srednji in vzhodni Evropi povzročila demokratično transformacijo. Vendar morata v resnici v državi že delovati tako demokracija kot tržno gospodarstvo, preden se sploh lahko začnemo pogovarjati o možnostih za članstvo v EU.

Potem pa se lahko pojavijo novi pogoji. Na Hrvaškem je bil denimo začetek pristopnih pogajanj leta 2005 ustavljen, ker je tožilka pred tribunalom v Haagu Carla del Ponte opozarjala, da Hrvaška s tribunalom slabo sodeluje. V prevodu je to pomenilo, da bi Hrvaška morala sodišču predati generala Gotovino. Hrvaški politiki so sicer zagotavljali nasprotno – da sodelujejo, da delajo vse, kar je v njihovi moči, a da Gotovine ni na hrvaškem ozemlju... Takrat smo lahko videli, kako z blokiranjem pogajanj deluje pritisk EU. Zanimivo je bilo, da je že po nekaj mesecih Carla del Ponte sporočila, da Hrvaška sodeluje s Haagom, in decembra istega leta so generala Gotovino prijeli na Kanarskih otokih.

Sodelovanje s tribunalom v Haagu je pogoj za vse države nekdanje Jugoslavije. EU pričakuje, da pride v regiji do sprave. Če si se sposoben soočiti s preteklostjo in priznati grehe, veljaš za bolj demokratičnega.

Izbrisani so doživeli grozljivo kršitev človekovih pravic, a je to veljalo za notranjepolitični problem Slovenije. To ni bila vojna med državami. Poleg tega, se mi zdi, ni nihče hotel okrniti slovenske »zgodbe o uspehu«. Kot vemo, je Slovenija veljala za zgled uspešne tranzicije. Sodelovanje s haaškim sodiščem pa je EU videla kot mehanizem za stabilizacijo držav, ki so bile v vojni.

Leta 2003 se je na Hrvaškem zamenjala vlada in Ivo Sanader je – ob siceršnji naklonjenosti EU – uvedel nacionalistično retoriko, ki je poudarjala herojstvo hrvaških generalov v domovinski vojni. Po meritvah javnega mnenja, ki jih je izvajalo hrvaško ministrstvo za zunanje zadeve, je podpora leta 2005 res padla – prav zaradi nasprotovanja zahtevam Carle del Ponte. Po aretaciji Gotovine so se pogajanja z EU lahko začela, a podpora EU ni več zrasla.

Zaradi odlične kampanje. Vsekakor pa evforija med Hrvati za vstop v EU ni bila več takšna, kot je bila desetletje prej visoka pripravljenost vzhodnoevropskih narodov. V hrvaškem primeru so domovinska čustva skoraj prevladala nad racionalno odločitvijo za vstop. Res pa je, da so ne glede na več let trajajočo nacionalistično retoriko, ki je spremljala sojenje Gotovini v Haagu (na koncu je bil oproščen, op. p.), evropski programi na Hrvaškem potekali nemoteno. Iz EU je pritekal denar, uradniki komisije so vodili programe. Približevanje je masiven birokratski proces. Ko ga enkrat zaženete, se ne ustavlja.

Treba pa je vedeti še nekaj: EU je elitni klub, v katerem so politične elite videle svoje stolčke. Za primerjavo lahko vzamemo Nato. Ob neki priložnosti sem visokega uradnika v Natu Jamieja Shea, pomočnika generalnega sekretarja, vprašala, zakaj si manjše države, ki so že ali bodo ravnokar postale članice EU, tako zelo želijo vstopiti v Nato. Tudi EU jim namreč ponuja stabilnost in obrambo, stroški z Natom pa so visoki. Shea mi je iskreno odgovoril, da je vstop v Nato nečimrnost lokalnih politikov, ki si želijo biti »v klubu«. Pomembno je, da greš lahko na sestanek. V Bruselj.

Od EU lahko ima država finančne koristi, črpa lahko iz evropskih skladov. Toda z zadnjo krizo v Grčiji se je pokazalo, da se to lahko kaj hitro prelevi v ujetništvo – potem močnejši in bogatejši v EU postavljajo pogoje.

Srbija je zanimiva, saj v Bruslju večkrat poudarjajo, da ima denimo močan administrativni aparat. Ta je celo boljši od aparata, ki ga je imela Hrvaška. Beograd je že desetletja upravno središče in nekatere kvalitete se ohranjajo. O težavah Srbije in drugih držav pa sva že govorila. Glede širitve se je treba spomniti, da je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker lani ob prevzemu predsedniškega položaja povedal, da se v naslednjih petih letih EU ne bo širila. Generalni direktorat za širitev je preimenoval v direktorat za sosedstvo in širitvena pogajanja. Ob gospodarski krizi in velikem številu beguncev na evropskih mejah je to tudi pričakovano. Hkrati pa, kot rečeno, programi evropske komisije v regiji potekajo naprej. Vprašanje je seveda, ali je bolje čakati na transformacijo in potem sprejemati nove članice ali bi bilo bolje kar sprejeti vse države in jih potem transformirati. Takšen eksperiment je EU naredila z Romunijo in Bolgarijo.

EU je vedno v zgodovini doživljala krize, padce in ponovne vzpone. A vse krize so privedle do tega, da se je EU transformirala, z vsakim vključevanjem novih članic se je kaj spremenilo in izboljšalo. V zadnjem času so politike nacionalnih držav stopile močno v ospredje. To je zlasti razgalila begunska kriza – značilen primer je Madžarska. Vseeno pa sem optimistična. Verjamem, da so to le testi za demokracijo in da bo EU preživela.