Kako bo ta videti, kakšno vlogo bo imel krvoločni samodržec Al Asad v prihodnji ureditvi države in ali bo Sirija sploh še kdaj ostala ozemeljsko in politično enovita tvorba, še zdaleč ni dorečeno. Jasno je le to, da si mednarodna skupnost pred klanjem v Siriji tudi zaradi begunskega vala v Evropi ne more več zatiskati oči in čakati, ali bo katera od strani na bojišču dosegla prevlado nad drugimi akterji.
Do novega velikega pragmatizma na strani velikih sil, ki vse od začetka nikoli niso skrivale svojih geopolitičnih interesov v Siriji, prihaja v močno spremenjenih geopolitičnih razmerjih v regiji. Jedrski dogovor Zahoda z islamsko republiko Iran je uradni Teheran ponovno pripeljal v osrčje mednarodne skupnosti in demistificiral njegovo vlogo velikega demona v regiji. Čeprav se je vsaj delno razelektrilo razmerje Irana z Zahodom, pa Teheran kljub sodelovanju pri zračnih napadih in kopenskim posegom Revolucionarne garde zoper Islamsko državo v Iraku še naprej vztraja pri ohranitvi svojega interesnega območja v Libanonu in Siriji. Njihove pozicije so skorajda identične z ruskimi.
Kremelj je po razpadu Sovjetske zveze na Bližnjem vzhodu veljal za obrobnega igralca. Rusija je še največje interese imela prav v Siriji, kjer ji je s pristaniščem v Tartusu ostal edini privez za njeno mornarico v Sredozemlju. Moskva je sirskega samodržca v zadnjih letih ohranjala na oblasti tako z vojaško pomočjo kot z obveščevalnimi podatki. Toda odkar bi številni mudžahidi, ki so se v objem Islamske države podali prav iz Rusije, utegnili po vrnitvi s kruto vojaško silo destabilizirati za silo pomirjen južni kavkaški lok, se tudi Kremelj ni več zadrževal in je za zaščito lastnih interesov tako kot v Ukrajini posredoval na Bližnjem vzhodu. Prva dneva napadov kažeta podobno sliko zaščite ruskih interesov, kot se jih s svojimi zračnimi napadi v Siriji loteva Turčija.
Moskva in Ankara ob napadih na Islamsko državo raketirata namreč še tiste igralce na bojišču sirske državljanske vojne, ki bi lahko ob kasnejšem iskanju vsiljenega miru za pogajalsko mizo predstavljali grožnjo njihovim interesom. Putin z napadi na uporniške skupine in Islamsko državo ščiti Al Asadov režim in za njegov režim čisti sredozemski alavitski lok od Alepa do Damaska. Erdogan pred morebitno vzpostavitvijo tamponske cone na severu države z daleč številnejšimi napadi na položaje PKK brani turški južni lok pred čezmejnim povezovanjem Kurdov in hkrati na tak način poskuša pred novembrskimi volitvami onemogočiti kurdski stranki HDP ponovitev volilnega uspeha. Prav zaradi slednjega so namreč po vodi splavale njegove diktatorske sanje za vzpostavitev predsedniškega političnega sistema v Turčiji.
V novem velikem pragmatizmu kaj veliko prostora za Zahod ne ostaja več. ZDA so imele štiri leta časa za zamenjavo režima v Siriji. Zdaj bodo v novi kontaktni skupini za dosego političnega dogovora v Siriji ob Rusiji, Iranu, Turčiji, Savdski Arabiji, Egiptu zgolj še eden od šestih igralcev. Glavna beseda ne bo več njihova.
