Predstavljam si, da je med tistimi večmesečnimi sestankovanji za državo zaskrbljenih posameznikov, ki so pripeljali do nastanka Stranke Mira Cerarja, nekdo nekoč celo vprašal, kaj bomo pa s kulturo, nakar je v prostoru zavladala mučna tišina. Potem je nekdo drug izdavil, da jo bodo prepustili koalicijskim partnerjem, in prisotni so si oddahnili in nadaljevali s pogovorom o zares pomembnih rečeh.
Tako je bila kultura po volitvah prepuščena na milost in nemilost stranke DeSUS in Karla Erjavca, ki je o kulturi najbrž vedel le toliko, da v njej ni nobenih kant, ki bi mu lahko zagrenile življenje. Kar mu je povsem zadostovalo. Najbrž mu je kdo tudi prišepnil, da je prav ministrstvo za kulturo idealno zanj. Manj ko bo njegov minister ali ministrica v svojem mandatu naredil, raje ga bodo imeli, ti kulturniki, ki jim gre, tako je vsaj slišati po kuloarjih, zgolj za ohranjanje zatečenega stanja in osebnih privilegijev.
Karl je potem preklical vse svoje člane in ko je že skoraj obupal, je naposled vendarle našel nekoga, ki je že bil slišal za kulturo in mu je bila ta celo všeč. Dobil je celo več, kot je želel. Sicer še sam ni dobro vedel, kdo je ta Julijana Bizjak Mlakar, katere ime in telefonsko številko je našel pri dnu seznama članov stranke, ki mu ga je pripravila tajnica, a ga to ni preveč skrbelo. Saj gospa ne bo vodila kakšnega državotvornega resorja. Ona bo le ministrica za kulturo in zanjo bo vedel le malokdo v državi, si je mislil. Karl je pač človek realpolitike in realpolitika uči, da ministrov za kulturo ne prepoznavajo niti kolegi v vladi, ko jih srečajo na hodniku Gregorčičeve.
Tako je slovenski kulturi zavladala dobronamerna gospa Julijana, ki si je zastavila častivreden cilj, da bo v kulturi ščitila javni interes in se v njegovem imenu uprla strogim varčevalnim ukrepom, ki jih je napovedoval finančni minister Dušan Mramor. Temu je, kot vemo, Miro Cerar prostovoljno predal mandat, ki ga je dobil od volilcev, med primopredajo pa ga je lepo prosil, naj uredi državo in njene javne finance, kakor ve in zna. O pomenu kulture se bržčas nista pogovarjala, saj se to v tako nezavidljivih časih ne bi spodobilo.
Finančni ministri so ljudje številk in imajo na kulturo izredno sodoben pogled. Kultura je zanje proračunski izdatek, ki ga je kot vse druge izdatke treba prilagoditi višini proračuna. Izdatki so tu seveda zato, da jih klestimo, in v tem je Dušan Mramor nedvomno najboljši, saj ga ne ovirajo ne čustva ne neka druga iracionalna naklonjenost tej ali oni panogi. Je racionalen človek, ki mu zgodbice o velepomembnosti slovenske kulture, gorske živinoreje ali jamarskega turizma ne pridejo do živega, saj še predobro ve, da bi vsakdo v tej državi potreboval več davkoplačevalskega denarja in da ima vsakdo za to tudi prekleto dober razlog.
Vse te razloge je Mramor zato modro preslišal in kulturi vzel, kolikor ji je bilo po njegovih izračunih treba vzeti. Miro Cerar in drugi člani vlade pa so mu seveda pritrdili. Neka gospa ob oknu je sicer nekaj godrnjala, a se je seja na srečo še pravočasno končala.
Tako nekako smo prišli do tega, da se bo leta 2016 in 2017, ko bo naša država torej dokončno izplavala iz finančne krize, slovenska kultura pogreznila vanjo globlje kot kdajkoli. Pravzaprav je to edino logično nadaljevanje zgoraj opisane zgodbe in žalostnega dejstva, da je od vseh dosedanjih predsednikov vlad le Janez Janša pokazal nekaj zanimanja za kulturo in njeno preobrazbo. Seveda je bila njegova vizija slovenske kulture drugačna od med kulturniki prevladujoče, a mu je vseeno treba priznati, da je za razliko od Pahorja ali Cerarja vsaj zaznaval njen obstoj. Pa četudi je v svojem zadnjem mandatu ukinil samostojno kulturno ministrstvo.
A tako pač je v državi, kjer je kultura pomembna samo kulturnikom. O njeni usodi odloča finančni minister. Če se politiki ne ljubi ukvarjati s kulturo, se z njo ukvarja Julijana Bizjak Mlakar, javno televizijo, enega od stebrov te kulture, pa, na primer, prenavljata Marko Filli in Ljerka Bizilj, ki jima, bodimo iskreni, resna kulturna politika ne bi zaupala niti prenove kulturnega doma v Ilirski Bistrici.
Kulturnikom razumljivo nikoli ni bilo preveč všeč vmešavanje politike v kulturo, a bojim se, da bodo po zaslugi vlade Mira Cerarja spoznali, da je ignoranca politike za kulturo lahko še veliko slabša. In se z nostalgijo spomnili časov Janeza Janše in njegovih kulturministrov. Kaldrme će poželjeti Turaka, ali Turaka biti neće, bi najbrž rekli na jugu, razočarano zavzdihnili in pomolčali.
