1. Sovraštvo je preprosto. Ne zahteva veliko miselnega napora, prirojene nadarjenosti ali določenih fizičnih predispozicij, zato je primerno za vsakogar, tudi za upokojence, nosečnice in ljudi s posebnimi potrebami. Učenje sovraštva ponavadi poteka hitro in brez težav. Tudi če ste sovražitelj začetnik, boste ob redni vadbi že v nekaj tednih postali profesionalec in vam bodo vaše sovraštvo zavidali celo člani Odbora 2014. Z malo truda vam bo uspelo sovražiti, kogar boste želeli, od voditeljev jutranjega programa do literarnih kritikov, saj lahko, ko se enkrat priučite osnovne tehnike, sovraštvo brez težav preusmerjate z ene skupino na drugo.

2. Za začetek je treba sovraštvo sprejeti (če že imate izkušnje s sovraženjem in ste že uspešno sovražili cigane, čefurje ali pedre, lahko nadaljujete s četrto točko) in se pomiriti z njim. Sovraštvo je čustvo kot vsako drugo, v čustveno izpraznjenem svetu pa je vsako čustvo dragoceno. Sovražiti je človeško, zato ne smete imeti slabe vesti. To je še posebej pomembno, saj vas lahko vest pri sovraženju ovira.

3. Zavedati je tudi treba, da je sovraštvo včasih nujno. Verjamem, da je za marsikoga težko ne ljubiti naroda, ki je svetu dal gavrilovićev mesni doručak in zvezda majonezo, a včasih je treba preko sebe. Potlačiti je treba simpatije do Jelene Rozge in utišati v sebi glas Tonyja Cetinskega, saj si najbrž ne želite, da bi Slovenci postali prvi narod v zgodovini človeštva, ki je svoje ozemlje predal z nasmeškom na obrazu in ljubeznijo v očeh. Zato si vsaki dve uri zamislite na polovico prerezan Piranski zaliv z državno mejo sredi portoroške plaže, vsake tri ure pa hišo Joška Jorasa, na kateri piše I ovde je Hrvatska (v kolikor to ne bi delovalo, si lahko pomagate s prebiranjem Reporterja in tviti duhovnika Janeza Turineka, a se predtem obvezno posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom).

4. Ko ste pripravljeni, zaprite oči in pomislite na Hrvata, ki vas je v zadnjem času najbolj razjezil. Če že dalj časa niste imeli stikov s Hrvati, lahko pomislite tudi na hrvaško zgodovinsko osebnost ali estradnika, ki vam je izrazito antipatičen (meni, recimo, padeta na pamet Franjo Tuđman in Tomislav Karamarko, a vse je odvisno od vašega okusa, zato lahko poskusite tudi s Titom in Thompsonom), a najbolje je, če si predstavljate Hrvata, ki ste ga osebno spoznali. Na primer natakarja, ki v lokalu poreškega kampa ni hotel razumeti vašega naročila v slovenščini in se je pretvarjal, da prvič sliši za radensko in kratko kavo.

5. Zamislite si torej tega brezobzirneža, narišite si pred očmi njegov ignorantski obraz in ga v mislih pomnožite s štirimi milijoni in pol. Dobili boste štiri milijone in pol osornih, neprijaznih idiotov, dobili boste Hrvate, ki vas prosijo, da jih sovražite, pohlepen narod, ki bi vam rad pobral ves vaš denar brez kančka truda in gostoljubnosti. Dobili boste hate-friendly Hrvate, podobne Bosancem, kolesarjem, Židom in socialistom.

6. A pozor! Zelo pomembno je, da v toku tega procesa ne pomislite na Hrvata, ki vam je morebiti simpatičen. Verjetnost je seveda majhna, a če ste ljubeča, odprta in strpna oseba ali imate kakšno drugo pomanjkljivost, vam lahko celo kakšen Hrvat zleze pod kožo.

Če se vam torej v misli prikrade, recimo, Goran Ivanišević, ga morate iz ustvarjene množice osovraženih Hrvatov v hipu izločiti. Če ste pomislili na Miljenka Jergovića, si takoj recite, da on sploh ni Hrvat, ampak Bosanec. Nikola Tesla in Rade Šerbedžija sta Srba, tako kot tudi Severina, Arsen Dedić in Dražen Petrović. Boris Dežulović in Ante Tomić sta preveč duhovita, da bi lahko bila Hrvata. Luka Modrić in Ivan Rakitić pa sta izven nacionalnih kategorij, ker sta Real in Barcelona večja od Hrvaške.

7. Ko imate enkrat pred očmi štiri milijone in pol neprijaznih natakarjev, je vse, kar potrebujete, nekaj preprostih in nespornih dejstev. Recimo to, da imajo Hrvati nekaj tisoč kilometrov obale, mi pa samo štirideset. Ali to, da so sodniki na tekmah med RK Celjem in RK Zagrebom v devetdesetih vedno sodili v korist hrvaških prvakov. Ali to, da ima Jasmin Stavros letno sto sedemnajst koncertov v Sloveniji, Tomaž Domicelj pa niti enega na Hrvaškem.

8. Na koncu morate sovraštvo le še pretvoriti v besede in ga zapisati na facebooku ali tviterju. Z ubesedenjem čustev le-ta utrjujemo, in če napišemo Hrvati so gnide ali Hrvati so severni Srbi, bomo to v sebi še močneje začutili. Še več, vaše sovraštvo bodo polajkali in ritvitali digitalni intelektualci, poslanci in ministri in s tem vašemu sovraštvu dali veljavo, vam pa pomagali, da ga dokončno ponotranjite. Za nameček boste postali še del množice enako mislečih in nikoli več se ne boste počutili osamljenega.

Če ste sledili navodilom, ste pripravljeni na resen boj za arbitražno pravico. Za dostop do odprtega morja ste zmožni bojkotirati cedevito in odlomiti brisalec na golfu karlovških registracij. In četudi na koncu izgubimo Piranski zaliv in pol Primorske, boste vsaj vedeli, da južne meje niste predali brez boja.