Jaz pa sem razmišljal, ali ni to stavek, rezerviran za filmske scenarije. Si že kdaj slišala, da bi kdo zares živel ločeno le nekaj časa? Vprašanje je najbrž razumela retorično in mi ni odgovorila, jaz pa sem pobrskal po spominu in se spomnil, da v Prijateljih Ross in Rachel na koncu prideta skupaj. A najbrž tudi onadva le zato, ker so si tako želeli gledalci. Scenaristom se tak izid najbrž ni zdel dovolj verjeten.
Nato sem gledal vanjo in čakal, da reče, da ni problem v meni, ampak v njej. To je edini stavek, ki bi lahko sledil prvemu, se mi je zdelo. Pa saj ji ga ne bi mogel zameriti. Rada je imela lepe stavke. In lepe besede. Midva sva, na primer, vedno sobivala. Porušila sva zidove med seboj in se združila. Postala sva eno. Tako je ona govorila o nama, ko sva se še imela rada, ko sva si še zaupala. Ko sva še spala v isti postelji.
Potem se ji je to zazdelo nezdravo za najin odnos. To nenehno tičanje skupaj. Soodločanje o vsem. Biti morava bolj samostojna, je rekla. Imeti morava svoj prostor. Živiva v skupni hiši, a sva dve osebi. Strinjal sem se, ker sem od nekdaj nadvse ljubil suverenost in neodvisnost. Zdelo se mi je, da bo to le še izboljšalo najin odnos. Če se najini iztrebki ne bodo mešali in bom jaz uporabljal stranišče za goste, ona pa tistega v najini kopalnici, bo to zagotovo k nečemu prispevalo.
A jedla sva še vedno skupaj. Skoraj vsak dan. Ona je kuhala, jaz pa sem pomival posodo. Tako se je odločila. Sama. Popolna enakopravnost je nesmiselna. Vsak je v nečem dober, je rekla in mi vzela iz rok kuhalnico in potisnila vanje detergent. Ni me motilo. Vse je bilo za skupno dobro, čeprav njena kuha ni bila vedno najboljša. A nisem nič rekel. Če bi se pritožil, bi verjetno ostal brez kosila. Ona ni brezpogojno verjela v popolno svobodo govora in demokracijo. So stvari, ki morajo biti nemudoma opravljene in ni časa za debato o tem, kdo jih bo in kdaj opravil, je rekla. Običajno se je to nanašalo name in na odnašanje smeti. Ali na odmaševanje odtokov.
Ljubila je red. To sem pri njej spoštoval in se ji nisem upiral. Od doma reda nisem bil navajen, saj je pri nas doma red pomenil nekaj povsem drugega kot pri njej. Zato sem se zavedal, da mi njena trda roka koristi. Da me dela boljšega. Bolj prilagojenega njenemu načinu življenja. Njen način življenja je edini pravi način življenja, mi je povedala, preden me je prvič spustila k sebi v hišo. Takrat je to zvenelo logično. Oba sva se strinjala, da me je moj način življenja prepogosto spravljal v težave in da bi se ga bilo nesmiselno oklepati. Zato sem se odločil sprejeti njene navade. In dobro mi je šlo. Tudi ona je bila zadovoljna z mano. Večkrat mi je to povedala in zdela se mi je iskrena. In zakaj ne bi bila? Sedal sem na straniščno školjko, kadil sem le na balkonu, ločeval sem odpadke, nogavice odlagal v koš za perilo, kupoval ekološko preverjeno hrano. Morala je biti zadovoljna z mano.
Le včasih je rekla, da premalo zaslužim. To jo je skrbelo. Finance je imela rada urejene. Čisti računi, dolga ljubezen, je večkrat rekla. Zdelo se ji je, da se ne trudim dovolj, da bi lahko več delal, manj posedal na kavi. Mislim, da sem se ji zdel len. Čeprav v resnici nisem delal nič manj kot ona. Le mojemu podjetju je šlo slabše. In plače so bile temu primerno nižje. A če sem jo na to opozoril, je rekla, naj zapravljam manj.
Takrat sem bil malo užaljen. Ker je po tihem želela, da se odpovem čisto vsemu, kar mi je bilo v življenju v veselje. Odhodom v kino, druženju s prijatelji, gledanju nogometa. Kaj mi potem še ostane, sem jo vprašal. Tudi to se ji je zdelo retorično vprašanje in mi ni odgovorila.
A kljub vsemu sem verjel, da se imava rada in da bova ostala skupaj, nekoč dobila otroke, postala prava družina. Nisem se zavedal, da med nama že dolgo raste zid. Videl sem ga šele, ko je postal tako visok, da nama je zastrl pogled drug na drugega. V bistvu sva že dolgo živela ločeno, le jaz si tega nisem hotel priznati. Dva televizorja, dva računalnika, dve sobi. Ne spomnim se, kdaj sva nazadnje seksala. Ona je bila le prva, ki si je priznala stanje stvari.
Tujec si, bi mi morda rekla, če ne bi tako zelo ljubila politične korektnosti. Ali kako že rečejo zvezdniki? Med nama vladajo nepremostljive razlike. To bo to. Ni več zaupanja. In ko ni več zaupanja, se je treba ločiti. Enkrat za vselej. To sem ji rekel in ona se je strinjala. Med nama je treba potegniti mejo, sem rekel. Le tako bova lahko živela naprej, vsak svoje življenje. Le tako bova lahko spet srečna. Da, meja je dobra ideja, je rekla. Meja omogoča tujcema živeti drug poleg drugega, ne da bi se ovirala. Saj to je to, kar si oba želiva, je vprašala. Bilo je retorično vprašanje in nisem ji odgovoril.
