Dan pred včerajšnjim finalom evropskega prvenstva v košarki med Španijo in Litvo je nekdanji litovski zvezdnik Šarunas Marčulionis, eden devetih novih članov Fibine hiše slavnih, dejal: »Čeprav je Španija zelo močna, je šibkejša kot v minulih letih. To je ekipa enega igralca.« Meril je na Paua Gasola. Ta je tudi v finalu igral v svojem znanem slogu (25 točk, 12 skokov) in zasluženo dobil priznanje za najboljšega igralca turnirja (v najboljšo peterko so bili izbrani še Sergio Rodriguez, Nando de Colo, Jonas Mačiulis in Jonas Valenčiunas). Toda kmalu po začetku tekme je bilo jasno, da še zdaleč ni osamljen na igrišču, čeravno tudi pri Španiji letos manjkajo nekateri zvezdniki, kot je Juan Carlos Navarro (čeprav ga na prvenstvu ni, so v dvorani prodajali drese z njegovim imenom in sedmico na hrbtni strani).
Soigralci so Gasolu pomagali do visoke prednosti že po nekaj minutah prve četrtine, imel je izdatno oporo v igralcih Reala, ki so prevladovali v finalu. Pet jih je igralo v španski (Sergio Llull, Sergio Rodriguez, Rudy Fernandez, Felipe Reyes in Guillermo Hernangomez), eden pa v litovski reprezentanci (Jonas Mačiulis). S tribun sta Špance spodbujala teniški igralec Rafael Nadal in kralj Felipe VI. Vse je kazalo, da se bo tekma razpletla podobno kot lani finale svetovnega prvenstva, ko so ZDA z lahkoto premagale Srbijo. Po silovitem začetku Španije so se Litovci ob koncu prvega polčasa vendarle približali na 41:33, a to je bil tudi njihov labodji spev. V nadaljevanju ni bilo nejasnosti, kdo bo postal evropski prvak. »Furia roja« je prevladovala, celo tako močno, da si je Gasol lahko malo odpočil na klopi, nekdanjemu španskemu reprezentantu Jorgeju Garbajosi, ki je vse tekme energično spremljal iz prve vrste na tribuni, pa ni bilo treba več skakati in mahati z rokami. Odtlej je lahko le še plesal v taktih hita lanskega poletja Bailando, ki so ga zavrteli evropskim prvakom v čast. In plesal je lahko dolgo v noč.
Še prej se je Garbajosa skupaj s sodelavcema iz španske reprezentance ulegel na oder, posijan z zlatimi papirčki, in se fotografiral. Medtem so košarkarji s pokalom odšli na tribune, kjer so se objemali in prepevali skupaj z navijači. Na sebi so imeli majice z napisom »Lastniki svojih usod«. Vsakdo je želel stisniti roko Pauu Gasolu, ki je nekaj minut kasneje žarel, ko je dajal izjave. »Dobil sem največ, kar lahko dobiš na turnirju. Ponosen sem na to, kako je ekipa reagirala skozi prvenstvo. Nikoli nismo obupali. V zadnjem delu nam je šlo zelo dobro. Ne bi rekel, da je bila tekma z Litvo najlažja. Otežili smo jim delo, ker smo odlično začeli. Je pa res, da ima Litva mlajšo in manj izkušeno ekipo kot mi. Morda nismo bili prvi favoriti za naslov, ampak jaz vedno želim zmagati, in zdaj smo prvaki,« je dejal Pau Gasol in se zahvalil za podporo Rafaelu Nadalu: »Hvaležen sem mu, ker je prišel sem. Je velik prijatelj te reprezentance in našega športa.« Vesel je bil tudi Nikola Mirotić. Na prvem velikem tekmovanju je igral za Španijo in že postal evropski prvak. »Čudovito! Še posebno, ker je bil turnir tako zahteven. To je zame izjemna izkušnja. Evropskega prvenstva nismo začeli dobro. A smo ostali enotni, na najpomembnejših tekmah smo igrali ekipno. Zaslužili smo si zlato. Ekipa je rasla iz tekme v tekmo,« je dejal Nikola Mirotić, nato pa o svojem partnerju pod košem dodal: »Česa podobnega, kar je na tem turnirju počel Gasol, še nisem videl. Bil je naš vodja na igrišču in ob njem. Hvala, Pau. Brez tebe nam ne bi uspelo.«
Resda so Litovci v finalu visoko izgubili, toda domov prav gotovo ne bodo odšli razočarani, kajti spet jim je uspel imeniten dosežek. Ker presenečajo več let zapored, njihovi rezultati niso več presenetljivi, četudi so letos pogrešali nekaj pomembnih igralcev, kot so Martynas Pocius, Donatas Motejunas, brata Lavrinovič... O dosežkih Litve na zadnjih treh velikih tekmovanjih je bil slikovit njen selektor Jonas Kazlauskas. »Ko smo bili drugi v Sloveniji, so govorili, da tekmeci niso igrali v najboljših postavah. Na svetovnem prvenstvu smo bili lani četrti, pa so rekli, da smo imeli dober razpored. Ne vem, kaj bodo govorili zdaj, verjetno bodo našli kakšen razlog,« je dejal Jonas Kazlauskas, ki mu smisla za humor ne manjka. Na nenavaden način je namreč pojasnjeval, zakaj gre Litvi tako dobro. »V Litvi vsi gledajo naše tekme. Če bi igrali slabo, to ne bi bilo zanimivo za ljudi in bi šli raje spat. Zdaj imamo novega sponzorja, pivovarno. Oni dajejo denar za našo ekipo, zato si ne moremo privoščiti, da bi ljudje spali med našimi tekmami.« V zadnjih dveh tednih zagotovo niso spali.
Posebnost minulega evropskega prvenstva je bil stadion Pierre Mauroy. Zatemnjene tribune in osvetljeno igrišče so dajali tekmam poseben čar. Ko je zaigrala Marsejeza in ko je celoten stadion mahal s francoskimi zastavami, so šle kocine pokonci, v takem vzdušju pa se roka ne zatrese le najbolj prekaljenim profesionalcem. Padel je rekord v številu gledalcev na košarkarski tekmi v Evropi. Najprej jih je bilo na tekmi osmine finala med Francijo in Turčijo na tribunah 26.135, v polfinalu med Francijo in Španijo jih je bilo še več (26.922), tribune so bile polne tudi na včerajšnjem finalu. Pred tem je imela evropski rekord beograjska Arena (24,232). Na celotnem prvenstvu so prodali 620.000 vstopnic (pred dvema letoma v Sloveniji 328.000). Poleg francoskih navijačev so bili znova najbolj opazni litovski, ki jih je bilo z vsakim uspehom več. Popili so nemalo alkohola in se neznansko zabavali ob njihovi košarkarski himni (Trys Milijonai), ki govori o trimilijonski državi, a se število zaradi odseljevanja vztrajno manjša.
