Ko je Sergio Scariolo leta 2009 špansko reprezentanco prvič popeljal na evropski prestol, se je s tem v njihovo zgodovino košarke zapisal z zlatimi črkami. Z vsakim kasnejšim uspehom je kultni status pri navijačih te obmorske države na jugozahodu Evrope le še okrepil. Dve leti kasneje je Španijo znova popeljal do zlate kolajne, na olimpijskih igrah 2012 v Londonu pa klonil šele v finalu proti ZDA. Njegov naslednik Juan Antonio Orenga ni uspel nadaljevati z uspehi, zato je v Brescii rojeni Italijan v začetku maja na pobudo Paua Gasola znova prevzel vodenje Španije. Najkoristnejši igralec evropskega prvenstva je dobro vedel, zakaj ga je želel nazaj.
Sergio Scariolo je odrasel v športni družini, kot otrok pa se je ukvarjal predvsem z nogometom, ki ima v Italiji kultni status, in plavanjem. Košarke ni poznal dobro vse do trenutka, ko se je z družino preselil v drugo sosesko, kjer so otroci ves prosti čas preživeli na tamkajšnjem košarkarskem igrišču. Scariolo je igra z oranžno žogo povsem prevzela, a je že takrat vedel, da mu za vrhunskega košarkarja manjka nekaj centimetrov in predvsem nekoliko več talenta. Ko si je kasneje huje poškodoval še enega izmed gležnjev in moral v pomembnem obdobju razvoja izpustiti leto dni treningov, je dokončno dojel, da kot igralec v košarki ne bo uspel.
Tako se je vrgel v trenerski posel in pri vsega dvaindvajsetih letih že skrbel za razvoj otrok v lokalnem klubu v Brescii. Čeprav so ga v svoje vrste že v tistem obdobju vabili ugledni klubi, je njegov oče vztrajal, da mora najprej končati študij. Ko je v roke prejel diplomo, je bil Scariolo trdno odločen – postal bo profesionalni košarkarski trener. Pot ga je iz Italije vodila v Španijo, kjer je pustil velik pečat. Sprva v vlogi klubskega trenerja, saj je vodil TAU Ceramico, Real Madrid in Unicajo, največjega pa s špansko reprezentanco.
»Ko pogledam na svoje delo v španski reprezentanci, je šlo za neke vrste misijo. Moštvo je bilo izredno močno, saj je imelo neverjetne posameznike, a kljub temu do leta 2009 ni uspelo priti do zlate kolajne na evropskem prvenstvu. Zato si lahko mislite, pod kako velikim pritiskom sem se znašel. Pričakovanja javnosti in stroke so bila namreč ogromna. A nam je uspelo. Poljska 2009 bo za vedno s posebnimi črkami zapisana v mojem srcu. Najlepše od vsega je bilo, da so tako kakovostni posamezniki, ki so veliki egocentriki, delovali kot pravo moštvo. Vsi so sodelovali in potisnili na stran osebno statistiko. Vse so podredili moštvenemu uspehu. To je bil moj največji uspeh na španski klopi,« razmišlja Sergio Scariolo, ki si je na vseh treh evropskih prvenstvih, na katerih je opravljal vlogo selektorja, okoli vratu poveznil zlato kolajno. A tega oče dveh otrok ne šteje za največji uspeh v dozdajšnji trenerski karieri. »Osvojil sem precej lovorik, toda za vsakega športnika so olimpijske igre posebno poglavje. Ne glede na to, da smo morali v Londonu priznati premoč Američanom, je olimpijsko srebro do zdaj največ, kar sem uspel doseči.«
Kot mnogi športniki in športni delavci tudi Scariolo ob vsem denarju in slavi ne pozablja na tiste, ki v življenju niso imeli takšne sreče kot on. Pred leti je ustanovil fundacijo Cesare Scariolo. »S tem sem želel ohraniti spomin na mojega očeta, ki je preminil pred sedemnajstimi leti zaradi levkemije. Ob tem sem želel pomagati družinam, ki gredo skozi stisko, ki smo jo sami takrat občutili. Najhuje je, ko je v vse skupaj vpleten otrok, ki ob tem trpi. Družinam poskušamo čim bolj olajšati težko obdobje. Pomembno je, da se čim hitreje sprijaznijo s situacijo in gredo naprej. V težkem času je potrebno predvsem otroke zamotiti in jim omogočiti zabavo. Moje mnenje je, da se jim nikoli ne bi smelo odvzeti smeha in igre. Ob tem družinam seveda poskušamo pomagati tudi v finančnem smislu.«
