Tematsko dokaj posplošena osrednja razstava je usmerjena »v raziskovanje družbeno-političnih posebnosti grafičnih umetnosti, v poskus razpiranja grafike onstran uveljavljenih opredelitev in v spodbujanje umetniškega sodelovanja«. Tovrstna široka in odprta platforma pušča proste roke pri sestavi programa, a kljub temu ne izkazuje pričakovanega pluralizma. Izrazito centralistična prevlada umetnikov z angleško govorečih območij želi nemara pokazati na trenutna razmerja moči v svetu, a kaj, ko so ta danes veliko bolj kompleksna in globalno razpršena.
Najočitnejša in najbolj nesporna karakteristika razstave je raznolikost predstavljenih praks, ki pogosto in hvalevredno sežejo tudi onkraj likovnega področja, medtem ko je nabor avtorjev in del ob pomanjkanju tematske rdeče niti videti pretežno arbitraren. Predstavljena so številna nova dela, ustvarjena posebej za to priložnost, ki so pogosto neobstojna oziroma minljiva, naj gre za krhke instalacije ali javne akcije. V pritličju MGLC je tako vzpostavljen prostor Shema za šolo, ki ponuja alternativne modele izobraževanja. Avtor koncepta, londonski umetnik Asad Raza, je k sodelovanju privabil skupino mladcev, ki so prvi dan obratovanja izvajali aktivnosti, kot so vzvratno branje besedila teoretika Georgesa Batailla, branje v položaju fizičnega napora in prosto zlaganje kamnov po posebej za to pripravljeni mizi.
Drugo plat predstavljajo tradicionalna galerijska dela, ki pogosto odražajo intimne težnje svojih avtorjev. V Galeriji Škuc je Londončanka Becky Beasley med drugim predstavila polici, ki sta odmerjeni na velikost njenih staršev, in zgodbo o prvih mesecih življenja svojega sina. V podobnem duhu so številna dela vsebinsko dokaj hermetična, hkrati pa vizualno nenazorna. Pogosto so utemeljena na kompleksnih konceptih, ki jih ne zmorejo izkazati (zgolj) z vizualnimi sredstvi, ampak zahtevajo obsežna besedilna pojasnila. Nekatera izmed njih obdelujejo lokalne fenomene, a to često opravijo s površnimi in preprostimi gestami. Takšen je denimo odziv Italijana Giorgia Andreotta Cala na prazen podstavek pred tivolskim gradom, kjer je nekoč stal spomenik maršalu Radetzkemu, zato je iz zbranih starih razglednic s podobami podobnih spomenikov odbrusil upodobljenca, na podstavkih pa je ostala le bela lisa.
Najbolj izstopajoča, vizualno učinkovita in vsebinsko dosledna dela so pripravili v Londonu živeči Kolumbijec Oscar Murillo, ki v nasičeni instalaciji lutk, pamfletov, plakatov in zvoka naslavlja povezanost umetnosti in politike, nanašajoč se na kolumbijski grafični bienale; domača avtorica Meta Grgurevič je v skritem temačnem kotičku MGLC ustvarila instalacijo Merilniki časa, ki z zrcalnimi odsevi manipulira gledalčevo percepcijo; Will Benedict pa je zasedel prostor Jakopičevega sprehajališča in na panoje umestil humorne digitalne kolaže, ki po večini obravnavajo populizem medijskih podob. Grafični bienale seveda ponuja še nekaj presežkov, izstopajočih iz poprečja pričujoče razstave, ki je formalno izjemno eklektična, a konceptualno vse preveč nedosledna. Premnoga dela namreč ne vsebujejo zadostne asociativnosti in vizualne moči, ki bi s svojo formo odločneje nakazovala vsebino. Manjkajo tisti drobni namigi, ki bi gledalca spodbodli k iskanju in razmišljanju.
