Na vrhu planiške letalnice sem včeraj stala drugič. In obakrat je bil osvojeni vrh letalnice bratov Gorišek zame nekaj posebnega. Prvič sem nanj splezala pred dvema letoma po vseh štirih na Redbullovih peklenskih 400 metrih teka od vznožja letalnice do vrha zaletišča, ki se bo, mimogrede, pod Poncami spet odvil jutri. Hkrati s tem bodo v nordijskem centru uradno odprli tudi nekoliko drugačno adrenalinsko atrakcijo, najstrmejši spust po zip-linu oziroma jeklenici na svetu.
In to je bil tudi razlog, da sem se na letalnico povzpela še drugič v življenju. Če me je pred dvema letoma skrbelo, kako mi bo uspelo priti do vrha zaletišča, je bila tokrat v ospredju pot v dolino. Kar je bilo precej manj skrb vzbujajoče, saj sem se po jeklenici že spustila v adrenalinskem parku Geoss v središču Slovenije in sem približno vedela, kaj me čaka. Res je, da je bila tista proga takrat najdaljša v Sloveniji, planiška pa je vendarle najstrmejša na svetu, zaradi česar je ne gre podcenjevati, sem si mislila. Planiške letalnice seveda ne gre podcenjevati.
Pogled v dolino nažene spoštovanje v kosti
Če ne drugače, na to zagotovo spomni pogled z vrha zaletišča v iztek daleč spodaj. Spomnim se, da sem pred dvema letoma po pretečenih oziroma preplezanih 400 metrih vzpona rekla, da bi, če bi kdaj prej stala na vrhu in videla strmino pod sabo, zagotovo raje ostala v dolini. Na to sem spet pomislila, ko mi je vodnik nameščal varnostni pas, gospod, ki je norveške skakalce v vrsti pred mano z varnostnimi zaponkami pripenjal na »vzletno« pozicijo, pa je fotografu, ki je iskal pravi kader, odrezal, naj se mu ne mota med nogami, saj gre tu vendarle za življenja. Dobila sem občutek, da je ta »zajla« nemara res nevarna, in previdno pogledala proti fotografu, ki mi je malo prej priznal, da mu je v resnici na višini precej neprijetno in da na sploh ni adrenalinski navdušenec. Na srečo se ni dal motiti in si je svoj položaj raje poiskal na stopnicah vzletišča letalnice.
Opazovala sem Norvežane, skakalne profesionalce, bili so hladni kot špricar, saj je pogled z vrha letalnice v dolino zanje podoben, kot če jaz pogledam skozi okno stanovanja v četrtem nadstropju bloka. Drug za drugim so se brez vsakega vriska navdušenja odpeljali po 520 metrov dolgi jeklenici, ki se na poti spusti za 185 metrov. Kako dolgočasno, sem bila v mislih nekoliko razočarana, a po drugi strani razumljivo, da nad posnemanjem spusta skakalcev po letalnici, kar bo glavna atrakcija za navadne smrtnike, sami skakalci ne bodo vriskali od veselja.
Nikoli ni prepozno za dobro mero adrenalina
Temu primerno je bilo tudi vzdušje na vrhu, dokler se z vzletišča ni odrinil še zadnji Norvežan. Med odgovornimi za adrenalinsko izkušnjo je bilo čutiti precej treme, nervoze. Nekoliko so se še iskali, pripenjanje in odpenjanje varnostnih zaponk tudi zanje še ni bilo rutina, česar jim ne gre zameriti, saj smo jih, navsezadnje, zmotili med usposabljanjem in iskanjem popolnih nastavitev naprave za čim udobnejši, predvsem pa varen polet adrenalina željnih v dolino. A vendarle je, ko smo ostali sami, napetost v ozračju nekoliko popustila. Priložnost za vprašanja, kaj pa drugega. Dosegla bom hitrost 80 kilometrov na uro, fotograf morda še več, najhitreje bo nad odskočno mizo, nato bo vožnja precej bolj umirjena, panoramska, sem izvedela. In ne, čeprav prehitevam uradno odprtje, še zdaleč nisem prva ženska, ki se bo odpeljala v dolino, dan prej se je opogumila celo neka upokojenka, so me podučili.
Pričakovanje se kljub temu ni razblinilo, za spust sva bila na vrsti še midva s fotografom. Najprej on, za njim še jaz. Ko sem stopila na vzletno ali pa odskočno točko, so se mi prvič omehčale noge. Pogledala sem v dolino, se s pogledom sprehodila po vseh varnostnih zaponkah in začutila povišan utrip, a časa za dvom ni bilo, saj me je mojster medtem že pognal proti dnu. Prvo sekundo me je zaradi pospeška nekoliko stisnilo v želodcu, tudi zavrsikala sem, nato pa naslednje pol minute, kolikor traja vožnja, uživala v razgledu na dolino pod Poncami.
Po letalnici gor ali dol, planiška ima v vsakem primeru svoj adrenalinski čar, ki vsakemu, ne le smučarskim skakalcem, omogoča doživetje nečesa ekstremnega.
