Ob približno pol šestih popoldne po lokalnem času se je včeraj britanska kraljica Elizabeta II. še enkrat vpisala v zgodovino, tokrat kot britanska monarhinja z najdaljšim stažem, saj je zdaj na prestolu dlje od svoje prababice, kraljice Viktorije, ki je od leta 1837 do 1901 vladala 63 let, sedem mesecev, dva dni, 16 ur in 23 minut.
Medtem ko britanska in svetovna javnost kraljičinemu rekordu posveča veliko pozornosti, ga je sama med delovnim obiskom na Škotskem skromno pripisala »neizbežnosti dolgega življenja, ki križa mnoge mejnike«. Kdaj natančno je postala monarhinja, ni znano, saj je njen oče umrl »zgodnjo jutranjo uro« 6. februarja 1952, ko je bila na potovanju po Afriki, od koder se je vrnila kot 25-letna vladarica še velikega kolonialnega imperija. Uradna slovesnost njenega kronanja se je kot prva odvijala pred televizijskimi kamerami, za nameček pa je istega dne imperij preletela novica, da je Edmund Hillary osvojil streho sveta. Videti je bilo, kot da vstopa v novo viktorijansko dobo, v resnici pa se je začel njegov kolonialni zaton in v prvih desetih letih se je število prebivalstva, ki mu je po drugi svetovni vojni še vladal Elizabetin oče, kralj Jurij VI., s 700 milijonov skrčilo na okoli pet milijonov. Že sueška kriza leta 1956 pa je razblinila vse predstave o Veliki Britaniji kot svetovni velesili.
Čas velikih sprememb
Elizabeta nedvomno vlada v obdobju največjih sprememb v britanski zgodovini in tudi sama monarhija je doživljala ne le spremembe, ampak odmevne škandale, v katerih je samo njena v vsakem trenutku dovršena kraljevska drža varovala monarhijo. Verjetno najtežji trenutki zanjo so bili po nesrečni smrti princese Diane, nekdanje žene prestolonaslednika Charlesa, ko je plebs kraljevi palači določal ravnanje, a je tudi ta preizkus kraljevsko premostila. Ostal je vtis, da tisočletna monarhija brez nje ne bi preživela ljudskega gneva nad »zastarelo, drago in okrutno krono«. Elizabeta je vse težave od Charlesove ločitve, ki jo je pripravila, da je tisto leto v božičnem govoru označila z latinskim izrazom annus horribilis (strašno leto), pa do Dianine smrti pet let kasneje reševala v svojem slogu ter se tiho in zadržano vrnila v srca Britancev, ki so ji pred tremi leti ob diamantnem jubileju izrazili največje zaupanje v zgodovini.
Kraljičin način vladanja je bil postavljen ob njenem vstopu na čelo države. V britanski gledališki predstavi The Audience, ki se osredotoča na tedenske sestanke kraljice z ducatom premierjev od leta 1952 do današnjih dni, je prikazan tudi resnični dogodek, ko se je Winston Churchill pritoževal, da se bo moral pogovarjati z otrokom. To je bilo pozimi 1952, a po prvem srečanju z mlado kraljico, o njunih sestankih vsa leta ni nobenih zaznamkov, sta se razgovorila, saj sta se namesto običajne pol ure včasih na sestankih zadržala tudi trikrat dlje. Churchill je kasneje izdal, da sta del časa namenila konjskim dirkam, o katerih pa njegov naslednik in strastni levičar Harold Wilson, tako kot tudi o navadah visoke družbe, ni imel pojma. A se je Elizabeta z njim kot kraljica spet približala tistemu svetu iz vojnih let, ko je v pubu točila pivo in se odzvala povabilu na čaj k ženski, ki je živela v socialnem stanovanju.
Dan običajnih kraljičinih nalog
Ker je bila Elizabeta včeraj na odprtju najdaljšega kraka novozgrajene železnice na Britanskem otočju v zadnjih stotih letih, je tradicionalni sredin pogovor s premierjem Davidom Cameronom potekal po telefonu. Kaj sta se pogovarjala, seveda kot vselej ostaja skrivnost, očitno pa vsaj kraljica rekordni dobi svoje vladavine ne pripisuje posebnega pomena in se je zato od vzhičenega Londona umaknila daleč na škotski sever. Buckinghamska palača je ob tej priložnosti objavila dve uradni fotografiji iz kraljičine sobe za zasebne sprejeme, ki je najbolj znana prav britanskim premierjem, popustila pa je tudi pritiskom televizijskih hiš in na travnik palače spustila reportažna vozila.
Za medije, zgodovinarje in tudi za razprave ob kozarcu piva so bile v teh dneh še posebno privlačne primerjave med obema britanskima vladaricama z najdaljšim stažem. Elizabeta je bila še dekletce in nihče ni niti pomislil, da bo njen stric Edvard VIII. abdiciral ter ji tako odprl pot do krone, ko je njen oče že opazil podobnosti z njeno prababico. »Toliko značaja je v njej, da se moraš vprašati, ali se ne ponavlja zgodovina,« je govoril in dobro stoletje kasneje so velike podobnosti še očitnejše – od strasti do politike, do visoke starosti in stabilnega zakona. A še več je razlik, saj njuni obdobji pač nista primerljivi, kot tudi vloga Britanije ne. Je pa Elizabeta storila največ, da ostaja monarhija na trdnih temeljih in ima tri generacije monarhov – njenega sina Charlesa, vnuka Williama in pravnuka Georgea. Kajti še vedno izpolnjuje svojo obljubo, ki jo je dala Britancem, ko je bila 25-letna mladenka: »Pred vsemi vami izjavljam, da bo vse moje življenje posvečeno služenju vam in naši veliki imperialni družini, ki ji vsi pripadamo.«
