Če se bodo uresničile napovedi in bo v Slovenijo prišlo večje število beguncev oziroma priseljencev, se bo moral na to odzvati tudi šolski sistem. Čeprav nekatere šole z obmejnih območij že dobivajo opozorila, naj se pripravijo, ravnatelji konkretnih smernic (še) nimajo. Strategija, ki bi naslovila vsa morebitna vprašanja in vse situacije, je sicer malo verjetna, a smiselno bi bilo vnaprej zagotoviti vsaj sistem koordinatorjev, na katere bi se lahko obrnili tako učitelji kot otroci in njihovi starši, poudarjajo naši sogovorniki.
Pomoč je, a neorganizirana
»Ko smo lani na našo šolo vpisali šest otrok iz somalijske družine, ki je v strahu za življenje pobegnila od doma, smo ugotovili, da pomoč poteka zelo neorganizirano,« opozarja Gregor Pečan, ravnatelj OŠ Janka Modra iz Dola pri Ljubljani. Odzvale so se predvsem nevladne organizacije. »V šolskem sistemu nimamo ljudi, ki bi se ukvarjali z otroki migrantov. Resda se jim veliko posvečajo učitelji sami, a občutek imamo, da so ti tudi edini,« opozarja tudi vodja službe za razvoj kadrov na ministrstvu za izobraževanje Darinka Cankar.
Prav te dni se je končal projekt, ki je to – vsaj za dve šolski leti – spremenil. Z njim so želeli usposobiti strokovne delavce za boljše vključevanje otrok priseljencev v šolski sistem, razvijati pa so ga začeli na OŠ Koper. Nova strokovna delavka, tako imenovana multiplikatorka, je usposabljala šolsko osebje in skušala pomagati otrokom in njihovim staršem. V okviru projekta je 13 multiplikatork delalo na 65 šolah.
»Takšno delo je težko kakovostno opravljati, če moraš zadostiti še formalni delovni obveznosti, ki jo narekuje ministrstvo,« razloge za tovrsten pristop pojasnjuje Mojca Jelen Madruša z OŠ Koper. Glede na odziv učiteljev, tudi tistih, ki v projekt formalno sploh niso bili vključeni, so potrebe po takšnem usposabljanju zelo velike. Zato bi morali tovrstni kader sistemsko zagotoviti, saj se migrantski tokovi, ki prek Slovenije potekajo že vsaj od vstopa v EU, več kot očitno ne bodo ustavili. Cankarjeva sicer zagotavlja, da bo ministrstvo zagotovilo nadaljevanje projekta, a priznava, da ni jasno, v kolikšnem obsegu, na kakšen način in kdaj.
Sedem let za slovenščino
Čeprav se zdi največja ovira slovenščina, samo učenje jezika ne zadošča. »Ključ uspeha ni v učenju slovenščine, učni pomoči, delu s starši, ampak v celostnem pristopu. V tem, da je na šoli nekdo, ki ima vedno čas in razume njihove potrebe,« opozarja Cankarjeva. »Vsekakor je treba upoštevati specifike okolja, iz katerega ti otroci prihajajo, a hkrati pri delu z njimi vztrajam, da se morajo prilagoditi novemu okolju in pridobiti delovne navade,« dodaja profesorica razrednega pouka na OŠ Grm Novo mesto Marjeta Ferkolj, ki se uči tudi albansko – zato, da bo svoje učence lažje razumela.
Veščin vsakdanje komunikacije, pravijo naši sogovorniki, se da naučiti razmeroma hitro, usvajanje učnega jezika pa traja okrog sedem let. Zato za takšnega učenca pripravijo individualni učni program. »Če se prvo leto izkaže, da zaradi jezikovnih težav ne more izkazati znanja, lahko v naslednji razred napreduje neocenjen. V dveh letih po mojih izkušnjah stvari stečejo,« pojasnjuje Mojca Jelen Madruša.
Nestrpnost je nesprejemljiva
Ali je smiselno v kompleksen šolski sistem vključevati tudi begunce, ki se v Sloveniji ustavijo samo začasno? »Veliko pomeni tudi pol leta občutka reda in varnosti, ki ga doslej niso imeli in ki ga šola prinaša. Seveda to predstavlja dodatno obremenitev za tiste, ki delajo z njimi, a s stališča otrok je to zagotovo pomembno,« je odločen Gregor Pečan, tudi predsednik združenja ravnateljev.
Sogovornik si bolj kot česar koli drugega od pristojnih institucij želi sistemskega delovanja na področju sprejemanja drugačnosti, ne le na šolskem dvorišču, v vsej družbi: »Ko so se k nam vpisali begunski otroci iz Somalije, sem prejel klic ogorčenega očeta. Vztrajal je, da ima pravico svojega otroka vzgajati v ksenofobnem duhu. Takšnega človeka je treba prijaviti policiji, a na žalost vse prepogosto pogledamo stran. Zato je raven nestrpnosti v naši družbi še zelo visoka.«
Ferkoljeva, tudi sodnica porotnica na mladinskem kazenskem sodišču, opaža, da število kazenskih primerov mladoletnih priseljencev v zadnjem času nekoliko narašča, saj po vseh grozljivih izkušnjah pogosto ostajajo izključeni tudi v državi, kamor se zatečejo. »A če otroka dobro opremiš z znanjem in spretnostmi, mu okrepiš samozavest ter ga čustveno in socialno opolnomočiš, mu ne bo treba iskati zasilnega izhoda v kriminalu.« In to velja ne glede na barvo kože ali nacionalnost.
