Begunci z Bližnjega vzhoda, kot vidimo, res ne izbirajo poti, da bi se prebili do zahodne Evrope. Po razpadajočih barkačah, gumijastih čolnih, vlakih, kamionih, cisternah in tovornjakih s hladilniki, po ponarejanju dokumentov, teku čez mejo, kopanju predorov in skakanju čez bodečo žico so se sedaj domislili še najbolj perfidne, čeprav samomorilsko pogumne metode: z osebnim avtomobilom s švicarskimi oznakami, s potnimi listi čez mejne prehode, in potem naprej po cesti, lepo upoštevaje prometne znake in omejitve hitrosti. Niti za azil niso zaprosili, saj so šli vendar na obisk k sorodniku, ki zakonito živi v Švici. Na vse so mislili, razen na eno stvar – na dobro izurjeno slovensko policijo.
O spektakularni nočni akciji slovenskih komandosov bodo pisali feljtone in knjige, in najbrž posneli celo film, kak visokoproračunski akcijski blockbuster po resničnih dogodkih, policisti iz patrulje v Čatežu pa bodo dobili kakšno imenitno odlikovanje. O štirih nesrečnikih, ki so šli na obisk v Švico, ne vemo sicer nič. Že jutri bodo morda znova poskušali vstopiti v Slovenijo na enega od neštetih načinov, ki brezvestnim migrantom služijo za obiskovanje sorodnikov v Evropi, z avtobusom, letalom, vlakom ali – bojim se sploh pomisliti – preko turistične agencije.
Seveda jim ne bo uspelo. Kajti na koncu jim bo vedno prekrižala račune neizprosna slovenska policija.
Obstaja pa tudi veliko bolj preprost način. Dobro, morda ni ravno najbolj preprost, je pa – kar je najpomembnejše – povsem zakonit. Pravzaprav edini legalni način, da sirski nesrečniki iz Čateža – ali kdorkoli od migrantov z razpadajočih barkač, gumijastih čolnov, vlakov, kamionov, cistern in tovornjakov s hladilniki, ki s ponarejenimi dokumenti tečejo čez meje, kopljejo predore in skačejo čez bodeče žice – zakonito vstopijo v Slovenijo in Evropo. Še več, ne samo, da vstopijo, ampak jim pot organizira slovenska vlada, Republika Slovenija pa na svoje stroške pošlje letalo ponje in jih slovesno pričaka na Brniku. In ne samo, da jih pričaka, ampak zanje in za njihove družine zagotovi nastanitev, hrano, zaposlitev, zdravstveno zavarovanje, šolo za otroke in popolno, kot se temu reče, integracijo v slovensko družbo. Še več, vsakemu od njih da petdeset tisoč evrov. Na leto. Da bi živeli, delali in vzgajali otroke v Sloveniji.
O, ja, obstaja tak način.
Nesrečnikom za začetek sploh ne bi bilo treba riniti iz Sirije v Evropo. Namesto tega bi – če bi vprašali mene, namesto sorodnika iz Švice – lepo počakali, da ameriška vojska pride v Sirijo. Ali, če so že tako neučakani, šli nekam, kjer že je. In čakali. Se vozili po afganistanskih in iraških cestah in čakali, da jih namesto slovenske policije v Čatežu ustavi ameriška vojaška policija v Kabulu, oni pa bi pozdravili z »Esselamu alejkum«. Dokumentov in potnih listov ter vozniškega in prometnega dovoljenja jim sploh ne bi bilo treba izvleči. Ameriški vojaki bi jih vzeli kar sami.
To je to. Naprej je mačji kašelj.
Po mesecu, dveh pripora v ameriški vojaški bazi pri Kabulu bi jih z blindiranim vozilom odpeljali na letališče Bagram, vkrcali na vojaško transportno letalo hercules in po dveh presedanjih izkrcali na drugem koncu sveta. Nenavaden kraj se imenuje Guantanamo in se nahaja na Kubi: v ameriški bazi Guantanamo Bay bi tako ostali nekaj časa, leto, dve, največ deset, ki bi jih lahko porabili za učenje angleščine in slovenščine. Preostane torej le še počakati, da Washington popusti pod pritiski domače in tuje javnosti, ker je deset let v vojnem ujetništvu, izven dosega mednarodnega prava in ženevskih konvencij, zadrževal ljudi, ki so nekje v Aziji bogu za hrbtom ameriške vojake pozdravili s »Esselamu alejkum«, Bela hiša pa se odloči zapreti taborišče v Guantanamu in začne klicati svoje zaveznike po Evropi ter jih vljudno prositi, da sprejmejo zapornike iz Guantanama.
Samo vprašanje časa je, kdaj bo zazvonil telefon v pisarni slovenskega premiera. Ali pa, bolj verjetno, bo slovenski premier kar sam poklical ameriškega veleposlanika. Hotel bo neko malo uslugo – na primer pomoč pri arbitraži glede mejnega spora s Hrvaško – ameriški veleposlanik, kot zahtevajo lepe diplomatske manire, pa bo v zameno prosil za manjšo protiuslugo: recimo sprejem štirih Sircev, ki že nekaj let nedolžni ždijo v Guantanamu. Vse, kar zahtevajo, je namestitev, zaposlitev in šolanje zanje in za njihove družine, vsega petdeset tisoč evrov po glavi na leto. Najpozneje do konca meseca bi naše štiri junake premestili v Združene države, od koder bi s potniškim letalom odpotovali v Slovenijo, kjer bi jih že čakale družine in urejeni papirji, z delovnimi dovoljenji in stalnim prebivališčem.
Kakšno leto zatem bi sicer ugotovili, da niso v Sloveniji, temveč Slovaški, ampak to je – menda gre ja verjeti Američanom – itak isto.
Na koncu so vsi zadovoljni: štirje nesrečni Sirci, zdaj polnopravni državljani Evropske unije, Slovenci, ki se jim ni treba ponoči zajebavati z migranti, in Združene države, ki so končno zaprle Guantanamo.
In seveda Slovaška, ki je končno rešila vse svoje mejne spore s Hrvaško.
