Pred desetimi leti stvari za naravoslovko iz Rostocka niso bile rožnate. Pravzaprav je že v prvem naskoku na kanclerski prestol domala pogorela in v predvolilnem boju zapravila skoraj vso spočetka velikansko prednost tedanjih opozicijskih krščanskih demokratov. Nasproti ji je pač stal velemojster volilnih kampanj iz Hannovra Gerhard Schröder, ki se je zlasti v vzhodnonemški domovini Merklove še enkrat več predstavil kot zadnji branilec od vseh strani ogrožene dolge roke (socialne) matere države (Nemci pojavu sicer rečejo Vater Staat) in povsem stopil tri leta nabirano ljudsko nezadovoljstvo. Če ne bi bil takoj po volitvah predrzno samozavesten, bi nemara res ostal kancler. Vprašanje je, koliko ljudi bi se v tem primeru danes še spominjalo Angele Merkel. Podobno bi na spominski stranski tir zlahka zdrsnila, če tri leta prej poleti (spet predvsem na »njenem« vzhodu) ne bi bilo stoletne vodne ujme, kar je bila (dobesedno) voda na mlin učinkovitega vladajočega kanclerja Schröderja in strahoten hendikep za njegovega bavarskega izzivalca Edmunda Stoiberja. Ko se je pridružilo kanclerjevo strumno nasprotovanje grdim Američanom, so se v množicah na vzhodu Nemčije prebudila še intenzivna od nekoč znana protiameriška čustva in »ameriški pion« z Bavarske ni imel nobenih možnosti.
Poznejša zgodba je znana. Gerhard Schröder se je po tesnem volilnem porazu razmeroma naglo utopil v vse bolj orgiastičnem (in zase resda nedvomno izredno donosnem) putinoljubstvu, tako da je zdrsnil na raven zgodovinske opombe pod črto, čeprav je prenekateri ukrep, zaradi katerega velja njegova naslednica v očeh dobršnega dela Nemcev za uspešno vladarico, zrasel že na zelniku njegove vlade. Seveda mu tedaj ni toliko ljudi kot danes lepilo nalepke neoliberalnosti.
Po desetih letih Merklove je Krščansko-demokratska unija v javnem mnenju po zlatih Adenauerjevih časih in po medigri v zgodnjem Kohlovem obdobju znova čisto na pragu absolutne večine poslanskih sedežev v parlamentu, ki se ji je tako rekoč za las izmaknila že leta 2013. Kanclerka je v dveh mandatih in pol kot pravi buldožer s prizorišča v jarek frcnila dolgoletne koalicijske partnerje liberalce, a se po drugi strani znebila večine konservativnejših pomembnežev v lastni stranki. Vsak na svoj način so iz prvih vrst izginili njena vrstnika, nekdanji zvezni predsednik Christian Wulff in nekdanji hessenski premier Roland Koch, ter mladi konservativni up Karl-Theodor zu Guttenberg. Od velikih figur z zahoda države se je v njeni senci presenetljivo vseskozi obdržal samo fizično krhki Wolfgang Schäuble. Za nameček je možakar nadvse prikladen, da v nujnih primerih prevzame nase križ »grdega Nemca«.
Zdi se tudi, da kanclerki velika koalicija s socialdemokrati ustreza bolj od običajnejše črno-rumene bratovščine, saj s tem navsezadnje brzda možnosti druge največje stranke, da bi se pretirano profilirala in ji zrasla čez glavo. Toda za enega večjih uspehov Merklove smemo šteti njeno počasno, vendar zanesljivo osvojitev naklonjenosti rojakov na vzhodu Nemčije. Tam so bila drugače od zahodnih zveznih dežel, kjer je v demokratičnih pogojih preživel marsikateri vzorec iz weimarske republike, razmerja iz obdobja prve nemške republike postavljena povsem na glavo. Tako je Brandenburg, verjetno najkonservativnejši del nekdanje Prusije, ki je ostal v okviru nemških meja, zaradi bližine (vzhodnega) Berlina in tamkajšnje vojske aparatčikov postal v znova združeni državi (ob nekdanji prestolnici seveda) glavno oporišče postkomunistov. Jugovzhodne dežele, predvsem Saška in Turingija, kjer je v weimarski republiki bolj ali manj izrazito dominirala levica, pa so postale trdnjave demokristjanov. Slednji so se na Saškem v nekem trenutku znašli kar na pragu dvotretjinske večine v deželnem zboru.
Kot celota je nemški vzhod deloval precej vagabundsko. Začetno navdušenje nad Helmutom Kohlom se je do leta 1994 zunaj Saške že močno poleglo in se ob prvi Schröderjevi zmagi povsem ohladilo. Populistični pristop socialdemokratskega voditelja je poskrbel za gladko zmago v nekdanji NDR tudi čez štiri in čez sedem let. Ko se je kancler vzhodnonemških src končno poslovil, so socialdemokrati jadrno izginili s prvega mesta. Celo za drugo niso bili več konkurenčni, pač pa jim je štafetno palico na levi prevzela Levica, po večini svojega genskega materiala dedinja nekdanje vsemogočne Socialistične enotne stranke Nemčije (SED), ki je 2009 premoč stranke Merklove ogrozila celo v kanclerkini domači deželi Mecklenburg-Prednja Pomorjanska.
In če je Levica s podporo socialdemokratov in zelenih na deželni ravni lani zabeležila zgodovinski skok na deželni tron v nekdaj izrazito demokrščanski Turingiji, bije, kar zadeva zvezno raven, srce vzhodnih Nemcev trenutno izrazito za rojakinjo v kanclerski palači. Celo v »rdečem« Brandenburgu je na zadnjih zveznih volitvah prednost CDU znašala debelih dvanajst odstotnih točk, bistveno več kot v letu največje kohlovske evforije.
