Evropska begunska kriza se poglablja. Val ljudi brez doma in, kot zaenkrat kaže, tudi brez prihodnosti je vse bliže državam, ki si že mesece zatiskajo oči pred največjo begunsko katastrofo po drugi svetovni vojni. In še naprej le prelagajo številke v kvotnem sistemu.
Dobrih 400 beguncev je v žgoči popoldanski vročini nasmejanih lic s potnimi sragami na čelu hodilo proti majhni vasici Miratovac na srbsko-makedonski meji (na zgornji fotografiji). Čez prašno makadamsko pot sredi polj sta jih zgolj streljaj od glavnega mejnega prehoda spremljali srbska in makedonska policija. Nezakonitega prehoda meje jima nista poskušali preprečiti. Skoraj 60 odstotkov beguncev, ki te dni vse bolj množično prehajajo Makedonijo, je iz Sirije. Zapustili so jo v brezupu, brez upanja na skorajšnji mir in življenje brez nenehnega trepetanja pred naslednjo bombno eksplozijo ali obstreljevanjem spopadajočih se taborov v dobra štiri leta trajajoči državljanski vojni. Na poti skozi Turčijo in Grčijo se jim navadno pridružijo še Afganistanci, Eritrejci, Nigerijci.
Samo v zadnjih 24 urah je v Srbijo z bližnje železniške postaje Tabanovci v zadnji majhni vasici na makedonski strani mejne črte vstopilo okoli 8000 beguncev. Kljub nedavnim nehumanim prizorom policijskega obstreljevanja ujete množice na nikogaršnji zemlji med Grčijo in Makedonijo s solzilcem in plašilnimi granatami tok ne pojenja. Prav nasprotno. Vse več jih je. Makedonske in srbske oblasti so se zato odločile za novo strategijo – ne poskušajo jih več zadrževati onstran svojih ozemelj, temveč jim omogočajo hiter prehod do naslednje mejne črte, do »obljubljene Evrope«. »V Nemčijo, v Nemčijo,« skorajda v en glas odgovarjajo begunci na vprašanje, v kateri del celine jih vleče. Če jih močno ločijo jezikovne in nacionalne pregrade, so v begunskem babilonu vendarle združeni v eni sami želji – po boljšem življenju.
