Čeprav EU včeraj ni sprejela celovitega dogovora o migrantskem vprašanju za prihodnji dve leti, so ministri in predstavniki komisije dogovor vendarle opisovali kot uspeh. Evropske države so se namreč z zagotovili za sprejetje 55.000 beguncev počasi približale ciljni številki 60.000 beguncev, ki bi jih morale po prvotni zamisli evropske komisije v prihodnjih dveh letih sprejeti na svojih ozemljih. Zaradi številnih zadržkov držav članic do dodeljenih kvot za preselitev 40.000 beguncev iz Italije in Grčije so pred tedni obvezne kvote spremenili v prostovoljne. Tudi pred zasedanjem je kazalo, da želene številke ne bodo dosegli. In je niso. Ustavili so se pri zagotovilih preselitve 32.000 beguncev iz Italije in Grčije. Prostovoljna odločitev za trajno naselitev 20.000 beguncev iz najranljivejših tretjih držav je bila manj sporna. Tukaj so države ponudile kar sprejetje 22.500 beguncev. O preostali vrzeli naj bi se dogovorili jeseni, ko se bo preseljevanje beguncev po potrditvi v evropskem parlamentu tudi začelo.

Na slovensko pobudo bodo begunce varnostno preverjali

Slovenija bo iz Grčije in Italije sprejela 230 beguncev, iz tretjih držav pa še 20. Državni sekretar na notranjem ministrstvu Andrej Špenga je pojasnil, da uradna Ljubljana nima preferenc, iz katerih držav bi sprejela večji delež beguncev. Kdaj in v kako velikih skupinah bodo begunci začeli prihajati v Slovenijo, še ni določeno. Ministrstvo za notranje zadeve s petimi drugimi vladnimi resorji že pripravlja načrt nastanitve in primerne oskrbe beguncev.

Državni sekretar Špenga se je pohvalil še z enim dosežkom Slovenije na zasedanju, ki je med tukajšnjo razpravo s civilno družbo vzbudil precej nejevolje. Na slovensko pobudo se je v zaključni dokument zasedanja notranjih in pravosodnih ministrov vnesla potreba, da se vse begunce pred preselitvami tudi varnostno preveri, državam pa je povrh tega še dana možnost, da se jih zavrne. Drugi ministri so po Špengovih besedah Sloveniji za to pobudo čestitali.

»To je ključni korak v pravo smer,« sprejeti dogovor o razporeditvi migrantov ocenjuje državni sekretar na notranjem ministrstvu Andrej Špenga. O manjkajočih 8000 beguncih za preselitev iz Italije in Grčije naj bi se dogovorili jeseni. Države članice bi utegnili celo pozvati, da prevelika zagotovila za program stalne naselitve beguncev raje spremenijo v program sprejemanja migrantov iz Italije in Grčije. S polovičnim doseženim dogovorom pa ni bil povsem zadovoljen komisar za migracije, notranje zadeve in državljanstvo Dimitris Avramopolous: »Evropska komisija bi raje videla potrditev predlaganih kvot. Jeseni bomo predlagali stalni (kvotni, op. p.) sistem za naslednje krize.«

Še pred začetkom včerajšnjega zasedanja ni kazalo, da bo možno doseči kakršen koli kompromis. Španija, Poljska, Avstrija, baltske in vzhodnoevropske države (med njimi predvsem Bolgarija in Madžarska) so bile najbolj skeptične. Latvija je denimo namesto dobrih 700 zdaj pripravljena sprejeti zgolj 250 beguncev, Poljska namesto predlaganih 2500 zgolj 1000. Tudi Slovenija je namesto sprva predlaganih 702 beguncev vztrajala pri 250, torej spodnji meji za državo sprejemljivega razpona, ki se je gibal do 300.

Izgovor za »obračun« z Grčijo?

Čeprav včeraj dosežen dogovor še ni celovit, ga je komisar Avramopolous opisal za zgodovinskega. »Mnoge države bodo namreč sodelovale pri programih preselitve, Evropska unija pa se bo v svoji zgodovini prvič lotila naselitve beguncev.« Zasluge za potrjen polovični dogovor naj bi v veliki meri pripadale Jeanu Asselbornu, luksemburškemu zunanjemu ministru, ki je vodil zasedanje. Soočiti in zediniti je namreč moral tudi precej radikalna stališča držav. Avstrijska notranja ministrica Johanna Mikl - Leitner je pojasnjevala, da je uradni Dunaj za zdaj s sprejemom 1900 beguncev iz najranljivejših tretjih držav pripravljen sodelovati zgolj pri programu trajne naselitve. »Tako bomo rešili ljudi iz kriznih regij in prekrižali načrte tihotapcem.«

Da bi Avstrija sodelovala tudi pri programu preselitve beguncev iz Italije in Grčije, pa je ministrica navedla dva pogoja. Države, od katerih bi sprejeli begunce, morajo biti bolj obremenjene z azilanti kot Avstrija, bolje morajo opraviti tudi svojo domačo nalogo in vse prispele begunce tudi registrirati. Na zunanjih mejah je torej zahtevala vzpostavitev delujočega azilnega sistema, kjer bi v sprejemnih centrih že takoj od potencialno upravičenih prosilcev za azil izločili ekonomske migrante. Če Grčija tega ne bi storila, bi po mnenju Mikl-Leitnerjeve s to zahtevo lahko povezali tudi odobritev tretjega programa pomoči Grčiji. »Avstrija postaja prva ciljna država prosilcev za azil. Smo pri koncu naših zmožnosti,« je pojasnjevala in dodala, da morajo zdaj solidarnost pokazati predvsem tiste države, ki so manj obremenjene.

Ostro zaradi spremenjenih tokov

Zakaj Avstrija zavzema tako ostro stališče? Iz enakega razloga kot Bolgarija in Madžarska, ki hočeta popolno izvzetje iz shem za preselitev in naselitev beguncev. Gre za posledico spremenjenih migracijskih poti in manjše pripravljenosti za solidarnost. V prvi polovici letošnjega leta je v Evropo prispelo že 137.000 migrantov. Za več kot polovico prispelih je Grčija postala prva vstopna točka v Evropsko unijo (68.000 prihodov). Tako je Italija padla z neslavnega vodilnega mesta, ki ga je zasedala več let. Zaradi spremenjenih migracijskih tokov se težišče nadaljnje poti migrantov proti zahodni Evropi spreminja. Na balkanski poti čez Makedonijo, Srbijo, Bolgarijo, Romunijo in Madžarsko je krepko naraslo število migrantov. V primerjavi z lanskim letom to pot uporablja devetkrat več ljudi. Posledično večje število prošenj za azil imajo v Avstriji in na Madžarskem. Prav zato se je v obeh državah v minulih tednih politika do migrantov močno zaostrila.

Avstrija je že prenehala obravnavati nove prošnje za azil, na območju ob meji z Italijo pa je uvedla poostren policijski nadzor. Madžarska nadaljuje gradnjo 175-kilometrske ograje, ki naj bi prihod migrantov preprečila že na meji s Srbijo. Netolerantnost do migrantov se širi tudi drugod v Evropi. Na severu Italije že protestirajo proti preselitvam beguncev znotraj države, na Slovaškem neonacisti demonstrirajo proti »islamizaciji Evrope«, na Češkem tamkajšnje skrajnodesničarsko gibanje »Na Češkem nočemo islama« zbira podpise proti kvotam.

Kljub notranjepolitično pogojenim pomislekom številnih držav članic je bilo včeraj vendarle slišati mnenja, da bi morala imeti solidarnost pri vseh državah članicah prioriteto. Nemčija denimo še vedno sprejme največ prošenj za azil, kljub temu pa je Berlin sledil predlogu evropske komisije in zagotovil sprejetje 9000 beguncev iz Italije in Grčije ter stalno naselitev 3100 oseb iz najranljivejših tretjih držav. Emily Haber, nemška državna sekretarka na notranjem ministrstvu, je ostro obsodila dvoličnost držav: »Migracijski tokovi se neposredno dotikajo 5 do 8 držav članic, preostalih 20 pa se pretvarja, da se jih to ne tiče. To ne more držati. Dotikajo se vse Evrope, zato se mora nanje kot skupnost solidarnosti odzvati vsa celina.« O slednjem so si bili notranji ministri enotni.